Kaj še lahko počnem, da bi bil/-a bolj zadovoljen/-a s svojim življenjem?

Ste že slišali frazo, da je človek vedno “v iskanju sreče”? Zaradi svoje narave, ki teži po ugodju, je človek nagnjen k temu, da išče – ugodje. Iskanje sreče je vedno aktualno – dandanes lahko v knjigarnah najdemo na kupe knjig in priročnikov, ki naj bi nam pomagali na poti iskanja sreče. V človeški naravi je, da se izogibamo bolečini in iščemo psihično in fizično ugodje, sreča pa predstavlja segment tega ugodja. Čustveno uživanje, “srečnost”, je enostavno del človeške narave.

Zahodna kultura, s hedonističnimi vrednotami na čelu, pa danes promovira “srečo” in “kontinuirano srečnost” kot cilj, za katerim tako, pijani od reklam, ki doseganje sreče obljubljajo z nakupovanjem produktov, stremimo prav vsi. Posledice naravnanosti potrošniške družbe, ki iz želja ustvarja potrebe in, ki vzbuja lažne občutke, da smo ljudje lahko srečni le z novimi pridobitvami, ki jih trg ponuja za nas, pa nas v bistvu pehajo v osamljenost, izolacijo, kopičenje stvari, ki jih v resnici ne potrebujemo, medtem, ko občutek praznine, nepovezanosti in samote še vedno ostaja v nas. To stremljenje in pehanje za nenehno srečo v ljudeh v resnici ustvarja občutja nelagodja in ne-sreče, saj kot rešitev ponuja pot, ki vodi v nasprotno smer.

Kot že omenjeno, se lahko poslužimo strategij, ki nam bodo pomagale, da bomo življenje doživljali kot bolj zadovoljivo:

  • hvaležnost,
  • samo-sočutnost,
  • čuječnost v izkušnji tukaj in zdaj,
  • sprejemanje resničnosti oziroma realnosti in
  • zavedanje trpljenja kot univerzalne človeške izkušnje.

Vse to so t.i. kognitivne ali miselne strategije za zviševanje zadovoljstva z življenjem. Vsekakor pa je zadovoljstvo z življenjem višje, če lahko poskrbimo, da bomo v svoje življenje vnesli več tistega, kar radi počnemo, več tistega, v čemer vidimo smisel, več tistega, kar nam daje energijo in zagon. To, ob čemer občutimo vse to, se z eno besedo imenuje zanos (ang. “flow”). Tisti, ki imajo službo, ki jim omogoča doživljanje zanosa, so zagotovo srečneži, toda zanos lahko doživljamo tudi tako, da najdemo prostočasno dejavnost, ki se je želimo naučiti oziroma se z njo ukvarjati.

Zanos

Zanos je stanje zavesti, v katerem se oseba popolnoma prepusti v dejavnosti, ki jo izvaja, da jo le-ta “posrka” vase, pri čemer oseba občuti zadovoljstvo ob izvajanju le-te. Za izvajanje pa je nujno potrebna notranja motivacija (potreba po izvajanju aktivnosti zaradi lastnega interesa). Gre za stanje popolnega osredotočanja in usmerjene pozornosti na izvajanje določene mentalne ali fizične aktivnosti in je subjektivna izkušnja, pri čemer je bistvenega pomena posameznikovo dojemanje naloge, sebe in okolja. V stanju zanosa posameznik v celoti izkorišča svoj potencial, je notranje motiviran za opravljanje naloge, zmanjša se njegova stopnja samozavedanja in občutek za čas. Pojavi se, ko je zahtevano znanje le malo nad dejanskim znanjem, kar človeka žene v nadaljnje usvajanje novih znanj in kompetenc in  s tem vzpodbuja rast in razvoj. Že sam opis te izkušnje daje slutiti, da gre za zadovoljujočo izkušnjo, ki ni rezervirana samo za srečneže – doživi jo lahko kdorkoli. Več o tej izkušnji piše madžarsko-ameriški psiholog Csikszentmihalyi.

Kako se zanos povezuje z zadovoljstvom z življenjem?

Ob občutenju tega stanja oseba to, kar počne, doživlja kot smiselno in prijetno. Užitek ob početju osebo vodi v nenehen razvoj, izpopolnjevanje, izzivanje samega sebe in kreativno izražanje skozi to aktivnost. Zanos zvišuje raven zadovoljstva tudi zato, ker ima opraviti s karizmo – užitek ob izvajanju naloge, ob kateri verjamemo vase, ob kateri pozabimo na samoocenjevanje, postavlja v ospredje izvedbo in aktivnost, pri čemer ostajamo, ker se, namesto, da bi se osredotočali nase, osredotočamo na dejavnost, pristni.
Prav tako je to “tekma s seboj” – pri izboljševanju sebe se ne postavljamo ob bok komu drugemu, zaradi česar ne ogrožamo niti sebe, niti koga drugega in se zato ne razdružujemo od drugih. Raziskave kažejo, da, čeprav je potreba po superiornostitista sila, ki človeka poganja in vodi v razvoj, ni tista sila, ki bi vodila v uspeh. Kaže namreč, da so prav izkušnje zanosa tiste, ki so ključne, da nekdo uspe v tem, kar počne. Ob razvijanju kompetence se razvija tudi občutek mojstrstva, ki zvišuje zadovoljstvo, mojstrstvo pa obenem vodi tudi do več možnosti za uspeh.

Otroci imajo pogosto dobro oblikovane želje o tem, kaj si želijo početi, ko odrastejo, vendar z odraščanjem svoje želje prilagodijo okolici, in sicer tako, da se odločijo za službo, ki je “praktične narave”. Službo, s katero bodo lahko plačali položnice in zagotovili družini kruh. Pogosto pa so to tudi službe, v katerih ne najdemo zadovoljstva in smisla. Takšno življenje ne more biti zadovoljivo.
Nadaljevanje o tem, kako vnesti več zanosa v svoje življenje, sledi…

 

Avtorsko zaščiteno delo. Kopiranje dovoljeno izključno z navedbo vira.
© Postaja za izboljšanje kakovosti življenja

 

Advertisements