Pozitivna psihologija se ukvarja s široko paleto fenomenov, kot so zanos, psihično blagostanje, zadovoljstvo z življenjem, optimizem, itn. Raziskave kažejo, da raven svojega zadovoljstva z življenjem lahko dvignemo, če se zavestno trudimo, da prakticiramo določene prakse in rituale, oziroma, da spremenimo načine razmišljanja.

Ko nam gre slabo…

Ko se soočamo z neuspehom, smo ljudje pogosto do sebe zelo samokritični. V praksi to pomeni, da veliko uporabljamo t.i. negativni samogovor (“zanič sem”, “iz mene ne bo nikoli nič”, “lahko bi se odrezal boljše”, itn,.). Tak način samogovorov deluje na nas nevzpodbudno in demotivacijsko – čeprav sami pri sebi nekako mislimo, da se bomo na tak način vzpodbudili.

Namesto tega bi bilo dobro preizkusiti tehniko “samo-sočutnosti“. Torej, namesto, da se obsojamo, smo do sebe enako blagi, podpirajoči in vzpodbudni, kot bi bili do prijatelja, ki se k nam zateče po uteho po tem, ko je doživel neuspeh. Seveda pa to ni enako samopomilovanju, s katerim iz sebe napravljamo Žrtev – s čimer si, kakor že omenjeno v prejšnjih objavah, jemljemo moč za konstruktivno soočanje s situacijo. Da bi se zares vzpodbudili, se vprašajmo, kaj bi rekli dobremu prijatelju, kateremu se je zgodilo to, kar se je zgodilo nam. Druga možnost je tudi, da sami sebi na ta način napišemo pismo.

Dobro je sprejeti tudi dejstvo, da so trpljenje, neuspeh in nepopolnost sestavni del življenja – gre za izkušnje, ki si jih delimo vsi ljudje in te nas tudi povezujejo.

Tretji del doživljanja negativne izkušnje je čuječnost v izkušnji – namesto izogibanja temu, kar doživljamo, si priznamo, da doživljamo neuspeh in s tem povezana, pa čeprav tudi neprijetna čustva. Čeprav kontradiktorno, nam to omogoča, da izživimo izkušnjo v vsej njeni polnosti in, da doživimo vse njene aspekte. Bežanje od resničnih, doživetih čustev namreč vedno terja svoj davek, ki je, pogosto višji, kot bi si želeli. Resnični stik s seboj pa pomeni tudi sprejemati sebe takšnega, kakršen/-a sem. Ne, kakršen/-a bi želel/-a biti ali, kakršen/-a bi moral/-a biti. Takšen/-a kot sem, sem. In takšen/-a sem v redu.

Ko nam gre dobro…

Ko doživimo velik uspeh, nas navdajajo prijetna čustva, ponos, veselja, morda celo supeiornosti. Trepljanje samega sebe po hrbtu ob uspehu v smislu: “Nihče ne bi mogel narediti tega bolje, kot jaz,” napaja našo temeljno potrebo po superiornosti, ki nas v tej grobi obliki razdružuje od ljudi, razdruževanje od ljudi pa vodi v osamljenost in občutja nezadovoljstva.
Seveda smo za svoj uspeh zaslužni sami, a vendar do tega mesta ne bi mogli priti, če za nami ali ob nas ne bi stali ljudje, ki so nas ali pa nas še vedno, podpirajo – partner, sodelavci, prijatelji, sosedje, morda celo učiteljica iz osnovne šole, ki vas je nekoč nagovorila, da merite višje, babica, ki je verjela v vas tudi, ko ostali niso, nadrejeni, ki je opazil vašo požrtvovalnost… Ko pomislite na ta način, je občutje hvaležnosti, da so se ti ljudje pojavili v vašem življenju, avtonomni odziv. Ko o drugih mislite na ta način – da ste hvaležni, da so v vašem življenju, to zviša občutje povezanosti s temi ljudmi – tudi študije kažejo, da izražanje hvaležnosti deluje na način, da krepi vezi in odnose.

V takšnih trenutkih na naše doživljanje tega, kar se dogaja, pozitivno vpliva hvaležnost, saj:

 

i. Nas povezuje z drugimi ljudmi. Potreba po povezanosti je ena temeljnih človeških potreb, saj smo ljudje socialna bitja. Izoliranje in samozadostnost na drugi strani pomenita zgolj nasprotovanje tej potrebi in se razvijeta kot obramba pred razočaranjem, ki so nam ga prinašali pretekli odnosi. Hvaležnost nam torej pomaga, da se, namesto usmerjenosti vase, usmerimo v druge ljudi. Raziskave namreč kažejo, da zgolj vlaganje vase vodi v “hlepenje po še več”, v oddaljevanje od ljudi, oddaljevanje od ljudi pa vodi v občutja osamljenosti, ki znižujejo nivo zadovoljstva z življenjem.

 

ii. Namesto hlepenja po ponosu, ki je plod občutka, da smo “boljši od drugih”, vodi v občutja povezanosti in ljubezni, ki trajajo dlje.

 

iii. Hvaležnost blaži potrebo po superiornosti, ki je pogosto eden od faktorjev, ki so, zopet zaradi razdruževanja od ljudi, zaslužni za dolgoročno znižanje zadovoljstva z življenjem.

Nadaljevanje o tem, kako še lahko povišate zadovoljstvo s svojim življenjem, si preberite v drugem delu s klikom na povezavo.

Avtorsko zaščiteno delo. Kopiranje dovoljeno z navedbo vira. 
© Postaja za izboljšanje kakovosti življenja
Advertisements