Čuječnost. V zadnjih letih je postala priljubljena in razširjena oblika sprostitve in krepitve duha. Njen osnovni namen je zavedanje tega, kar se dogaja tukaj in zdaj, v tem trenutku, ter neobsojajoče sprejemanje. Čuječnost je, če bi jo poskušali opisati kar se da najenostavneje, prav nasprotno tistemu stanju, ki je znano veliki večini ljudi, in, ki mu pogovorno pogosto rečemo »avtopilot«. V svojem bistvu je čuječnost oblika meditacije, ki nas vrača v stik s seboj in nam omogoča, da spoznavamo sebe, da bolje razumemo svoje videnje, doživljanje in vedenje in, da ga tudi (lažje) sprejmemo. Kakor je enostavno bistvo čuječnosti, je enostavno tudi njeno vpletanje v naše vsakdanje življenje – lahko se je poslužimo kjerkoli in kadarkoli. Je torej metoda, s katero lahko (po)skrbimo zase.

 

Nesprejemanje, nezadovoljstvo, bolezen

Izredno so zanimivi rezultati študij in raziskav, ki potrjujejo povezanost človekovega fizičnega dela, telesa in nefizičnega, duševnega dela, psihe. Nevroznanost se je do današnjega dne dokopala do presenetljivih spoznanj. Eno od njih pravi, da človekovi miselni seti, torej sestava nevronskih mrež, odločilno vpliva na razvoj različnih bolezni – ne le duševnih, temveč tudi telesnih. Vemo tudi, da, razvoj bolezni nepovratno vpliva na človekovo življenje od tistega trenutka naprej. Psihiatrija v zvezi s tem pod skupnim imenom pogosto omenja psihosomatska obolenja, motnje, ki se pojmujejo kot posledica aktualnih ali preteklih emocionalnih konfliktov. Poleg genetskih in okoljskih faktorjev so pri razvoju bolezni torej izjemnega pomena čustva, s katerimi stopamo tudi v medsebojne odnose.

Sram, krivda in gnus imajo sicer lahko v medsebojnih odnosih različne obraze: nasilnež in žrtev v odnos stopata z različnih pozicij, v osnovi pa imata težavo s temeljnimi občutji – z nesprejemanjem samega sebe. To je lahko jedro medosebnih težav in tudi težav z duševnim zdravjem. Ko se oddaljimo od sebe, se lahko počutimo ujete, raztresene, vdajamo se v vlogo žrtve, se samopomilujemo, kar pa vodi v razočaranje, prepirljivost, nezadovoljstvo, itn. Če v tem duhu razumemo prepir med možem in ženo, katerega povod je sicer bil popolnoma banalen (npr. da juha ni bila dovolj slana), lahko iz tega razberemo, da temeljni problem sploh ni bil v neokusni juhi, temveč v njunih občutjih nesprejetosti (ali krivde ali sramu ali gnusa, ki se navzven kažejo v obliki prepričanja: »Nihče ne upošteva,… Za vse sem sam,« itn.), neprimernosti (ali krivde ali sramu ali gnusa, ki se navzven lahko kažejo kot: »Nihče ne ceni mojega dela… Nikomur ni mar zame,« itn.). Tako lahko razumemo, da vsi medsebojni spori izhajajo iz občutkov neustreznosti obeh vpletenih v sporu. Zakaj, če bi imela oba sprejemajočo pozicijo do tega, da »sta oba popolnoma v redu, kakršna sta«, se ne bi zapletla v uničujočo igro besednih dvobojev, ki od znotraj uničujejo njuni duševnosti in hkrati tudi njun odnos.

Če spremenljivk, vezanih na genetsko predispozicijo, torej tistega, kar je zapisano v našem genotipu in okolje, ki na nas vpliva »od zunaj« (vzgoja, družbene spremembe, vrstniški odnosi) ne moremo popolnoma nadzorovati in korigirati, pa je prevzemanje odgovornosti za lastna čustva od danes naprej povsem v naših rokah. Vračanje k sebi, seveda, ni enostavna naloga, zato je marsikomu, čeprav potrebuje točno to, odveč in nevredno njegove pozornosti. Pri vračanju k sebi, nam je lahko v veliko pomoč čuječnost, ki nam pomaga, da se sprejmemo takšne, kakršni smo: z vsemi svojimi prednostmi in pomanjkljivostmi – takšne, kakršne nas je ustvarila narava. Zakaj je to tako pomembno? Da bi lahko spremenili tisto, kar nas moti, moramo najprej same sebe v celoti sprejeti. Čuječnost nam v tem procesu pomaga – da se, brez analiziranja in brez obsojanja, naučimo sprejeti tako sebe, kakor tudi druge ljudi. Pomaga nam, da se zmoremo ustaviti in se šele odzvati na to, kar sledi, namesto, da bi avtomatsko reagirali na situacijo – naš odziv bo po določenem času zagotovo drugačen od prvotne reakcije. Naše čustvene reakcije so namreč, če si ne vzamemo časa, da bi premislili in se šele nato odzvali, plod določenih možganskih struktur (limbičnega sistema), ki delujejo avtomatsko in precej hitreje, od predela možganov, ki je odgovoren za kognitivno predelavo informacij. Na dražljaje in dogajanje iz okolja torej velikokrat reagiramo, namesto, da bi se odzvali. Če pa se ustavimo (in se ne odzovemo »avtomatsko«), občutkom in čustvom dovolimo, da se izostrijo. Pri tem je pomembno, da smo odprti in iskreno radovedni ter, da ne povezujemo tega, kar se nam v določenem trenutku dogaja s tistim, kar že poznamo. Vsaka izkušnja je namreč na svoj način nova.

 

Čuječnost –  neobsojajoče sprejemanje in zavedanje tega, kar se dogaja ta trenutek

Čuječnost je v zadnjih letih postala precej razširjena oblika sprostitve in krepitve duha. Njen osnovni namen je zavedanje tega, kar se dogaja tukaj in zdaj, v tem trenutku, ter neobsojajoče sprejemanje. Čuječnost je, če bi jo poskušali opisati, kolikor je najbolj mogoče, enostavno, prav nasprotno tistemu stanju, ki mu pogovorno pogosto rečemo »stanje avtopilota«: ko se med kosilom, namesto, da bi ga z užitkom pojedla, ukvarjam z mislijo, kaj je potrebno kupiti v trgovini in kakšen kup oblačil moram kasneje zlikati, kam moram po opravkih popoldan in kaj je mislila sodelavka s tisto izjavo zadnjič … S tovrstno miselno odsotnostjo in preokupiranostjo z idejami, vezanimi na preteklost ali prihodnost si preprečujem stik s seboj in s svojim doživljanjem, kar me oropa doživetja tega, kar se dogaja tukaj, zdaj, ta trenutek. Čuječnost, ki je v svojem bistvu meditacija, pa me vrača v stik s seboj in mi omogoča, da spoznavam samo sebe, da bolje razumem svoje videnje, doživljanje in vedenje in, da ga tudi (lažje) sprejmem. In, kakor je enostavno bistvo čuječnosti, je enostavno tudi njeno vpletanje v naše vsakdanje življenje – lahko se je poslužim kjerkoli in kadarkoli: med sprehodom v naravo opazujem pot, po kateri stopam, drevesa, ki me obdajajo, veter, ki mi kuštra lase in prisluhnem zvokom narave… na poti v službo sledim temu, kaj se dogaja v prometu in okrog mene in že ob jutranji kavi s tem, ko se usedem in užijem vsak njen požirek posebej brez, da bi v roke prijela časopis ali telefon.

 

Dodatni napotki za pomoč sebi

In kaj še lahko, poleg rednega treninga čuječnosti, storim na poti k sprejemanju, k pomoči sebi? Poskusimo in spoznavamo nove stvari (npr. oblečemo kaj drugačnega, kakor običajno, po nakupih gremo v drugo trgovino, če to ni naša navada, med čakanjem avtobusa ogovorimo neznanca itn.), izvajamo dihalne vaje (npr. dihanje s prepono s 4-sekundno pavzo po izdihu), poskušamo obvladovati svojo jezo in tesnobo (na primer s stiskanjem prstov na nogah), v obliki dnevnika zapisujemo pozitivna občutja (s čimer si omogočimo, da nas izkušnje, zaradi obširnejše predelave informacije v možganih, celoviteje zaobjamejo, hkrati pa nam ubesedovanje notranjega dogajanja pomaga spoznavati samega sebe) itn. Pri tem bodite samo-sočutni, iskreno radovedni in sprejemajoči.

 

Avtorsko zaščiteno delo. Kopiranje dovoljeno z navedbo vira.
© Postaja za izboljšanje kakovosti življenja

 

Advertisements