Ste kdaj dobili občutek, da je neka oseba bila izjemno sodelujoča, a vendar hkrati tudi prikrito kljubovalna? Morda poznate koga, ki vse svoje obveznosti venomer odlaga na jutri, svoje naloge opravlja odkrito površno ali pa se vede, kakor, da je žrtev nemogoče visokih standardov? Če imate občutek, da ste se v partnerskem odnosu znašli na čustvenem vrtiljaku, je mogoče, da ste v odnosu s pasivno-agresivno osebo.

passi-agressPasivna agresivnost je premišljena in skrita oblika izražanja prikrite jeze (Long, Long in Whitson, 2009). Vključuje široko paleto vedenj, ki so namenjena prikritemu napadu druge osebe brez, da bi le-ta opazila spodaj ležečo jezo. Na dolgi rok je pasivno-agresivno vedenje lahko za medosebni še bolj uničujoče, kakor odkrita agresivnost. Sčasoma odnos z osebo, ki se vede pasivno-agresivno postane disfunkcionalen, v drugi osebi pa lahko sproža občutke zmedenosti glede odnosa. Konfrontacija sama po sebi je za osebo, ki stoji nasproti pasivno-agresivni osebi, strašljivo soočenje. Tisti, ki bi lahko sogovornika soočil s tem, da bi izpostavil čustva, se temu morda, zaradi strahu pred odzivom te osebe, izogiba. Tako lahko preživi večino življenja v odnosu, kjer se skriva pred resničnimi čustvi in direktno komunikacijo o vedenju druge (pasivno-agresivne) osebe. Pasivno-agresivna oseba se tega zaveda in se na to tudi opira. Le-te načeloma tudi svoje sopotnike in sogovorce izbira na podlagi (nezavednega) razbiranja in prepoznavanja, kdo je oseba, pri kateri bo najmanj možnosti, da razkrije maskirano jezo, ki se jo pasivno-agresivna oseba trudi zadržati prikrito in skrito.
Slaba novica za osebe, ki se venomer izogibajo neposrednemu soočenju in s tem naslavljanju pasivno-agresivnega vedenja, je ta, da se bo vzorec takega vedenja, dokler nanj ne bo oseba opozorila, nenehno ponavljal. Če se v odnosu poslužimo t.i. benigne konfrontacije, je to prvi korak k pozitivni spremembi. Pri tej obliki soočanja namreč ne gre za soočenje v obliki očitkov, za obliko komunikacije, ki bi vzpodbujala jezo ali za prepričevanje, naj oseba “prizna, da je storila napako”. Nasprotno: gre, za reflektivno besedno intervencijo, s katero nežno, a odprto delimo svoje misli o vedenju druge osebe in neizraženi jezi. Benigno soočenje temelji na zavestni odločitvi, da ne bomo pasivno sprejemali manipulativnega in posedovalnega vedenja druge osebe.

Spodaj predstavljen primer ponazarja resnični primer pasivno-agresivne komunikacije med partnerjema.

Richard je imel zelo rad svojo ženo in hčer, vendar je najbolj užival, če v večernih urah imel nekaj časa zase. V prvem mesecu navajanja hčere Hayley na večerno rutino spanja “v veliki postelji” je iniciativo prevzela žena Kelly. Tako je Richard imel vsak januarski večer zase. Do februarja je Kelly dosegla, da se je Hayley umirila v 15 minutah in tudi zaspala. Nek večer je Kelly prosila moža, če lahko on pospremi Hayley v posteljo. Sprejel je prošnjo in s hčerko odšel v otroško sobo.
Kelly je iz sobe slišala hihitanje in bila vesela, da mož in hči skupaj preživljata lepe trenutke. Po 30 minutah je slišala loputanje vrat na omari, misleč, da je bilo Hayley mogoče potrebno menjati plenico. Po nekaj minutah je zaslišala še glasno glasbo in takrat se je odločila, da gre pogledati, kaj se dogaja v otroški sobi. Ko je odprla vrata, je zagledala hčer v kopalkah, klobuku in Barbie sončnih očalih. Hayley je stekla do mame in vzkliknila: “Kako je fajn iti spat!”
 
Žena je srepo pogledala moža in se odpravila iz sobe. Ko se je po naslednjih 35 minutah vrnil iz sobe, se je moral soočiti s Kellyjinimi vprašanji o tem, zakaj je kljuboval pomirjanju otroka pred spanjem in doprinesel k uničevanju rutine, ki se jo je tako dolgo trudila vzpostaviti. Na očitke je odgovoril: “Kaj kompliciraš? Samo malo sva se zabavala!”

Izgleda, da se Richard ni želel ukvarjati z večernim ritualom spremljanja hčere v posteljo. Namesto, da bi Kelly to povedal in s tem tvegal prepir v zvezi z delitvijo skrbi za hčer, je izbral pasivno-agresivno strategijo za odzivanje na situacijo. Pretkanost njegove izbire je bila očitna: če bi Kelly nasprotovala temu, da se oče zabava s svojo hčerko, bi izpadla kot zategnjena in dolgočasna mama in preveč kontrolirajoča žena. Richardova strategija je prinesla zanj in za hčer zmago: Hayley je tisti večer neizmerno uživala v večerni rutini, očka pa je izpadel kot najboljši očka na svetu. Tako Kelly Richarda v naslednjih mesecih verjetno ne bo prosila za pomoč. Kljub temu pa zmaga v eni bitki lahko vseeno prinese izgubo vojne: kronično pasivno-agresivno vedenje ima lahko za zakon uničujoče posledice. Kelly bi se lahko v tej situaciji, namesto, da “pusti stvari, kot so” in prevzame polno odgovornost za skrb hčere, uporabila strategijo benignega soočanja in se o situaciji pogovorila z možem.

Nekaj strategij za lažje soočanje s pasivno agresivnostjo pri drugi osebi:

1. Prepoznavanje pasivne agresivnosti.
Ko se Kelly zave tipičnega vzorca pasivno-agresivnega vedenja, lahko prepozna, da mož izraža neizrečen odpor do tega, da bi se odpovedal svojemu večernemu prostemu času z namernim razdiranjem spalne rutine hčere. Prepoznavanje tega vzorca in vzroka zadaj Kelly pomaga, da obdrži trezno glavo in mirno kri.

2. Zavrnitev možnosti za prepir.
Ko Kelly čaka moža, da se vrne iz otroške sobe, si lahko pomaga s samogovorom: “Richard nocoj ni želel pospremiti Hayley v posteljo. Namesto, da bi mi to povedal, je to pokazal skozi pasivno-agresivno vedenje. Ne bom dovolila, da se ujamem v prepir, v katerem ne bo zmagal nihče.”
3. Osvetlitev čustvenega stanja – jeze.
Ko se Richard vrne, lahko Kelly izrazi svoje misli v zvezi z njegovo jezo.
K: Rada bi delila svoje misli s teboj. Prosila sem te, da pospremiš Hayley v posteljo. Obotavljajoč si se strinjal, kar mi je zelo veliko pomenilo. Ko si se z njo, namesto, da bi ji pomagal, da zaspi in jo pomiril, igral in zabaval, si zmotil njeno večerno rutino. Vem, da sem ti že razložila, kako pomembna je večerna rutina, zato se sprašujem, kako to, da si se odločil, da rutino spremeniš.
R: Samo malo sva se imela fajn. Joj, pa kaj si tako zategnjena? Kaj se ne moreš malo sprostiti?
K:  Nekako ne morem nehati razmišljati o tem, da se za tem skriva kaj več. Zdi se mi, da se del tebe ni strinjal s tem, da bi Hayley pospremil v posteljo, ker si se v resnici želel sprostiti. Je možno, da si ubral ta način, da bi jutri zvečer obstajalo manj možnosti, da te spet prosim, da jo pospremiš v posteljo?
4. Obvladanje zanikanja.
Ne glede na to, kako neogrožujoče Kelly pristopa k pogovoru z možem in uporablja “jaz sporočila” (Zdi se mi … Čutim, da … Sprašujem se … Je mogoče, da me občutek ne vara …), je skoraj gotovo, da bo Richard vztrajal pri svojem – da sta se s hčerko samo zabavala in preživela nekaj lepih, zabavnih trenutkov skupaj. Če bi Kelly vztrajala in pritiskala nanj, bi se verjetno postavil v obrambno pozicijo in opravičil vlogo sebe kot žrtve in zabavnega očeta napram napadalni in rigidni materi. Če bi Kelly uporabljala “ti” sporočila ali iskala priložnost za maščevanje tako, da bi se tudi sama pričela vesti pasivno-agresivno, bi kvečjemu okrepila njegovo izvirno pasivno-agresivno vedenje. Zato je najboljša rešitev ozaveščanje in seznanjanje partnerja s tem, kar je vzniknilo in kar je prepoznala.
R: Ne vem, o čem govoriš. Pospremil sem jo spat, kot si zahtevala. Nisem preživel z njo celega dnava in noči. Umiri se malo!
K: V redu, samo to sem želela deliti s teboj.
5. Vrnitev tja (ko je potrebno).
Naslednjič, ko bo Kelly želela, da Richard opravi kako nalogo tako, da bosta delila skrb za hčer, je nujno, da z Richardom komunicira o svojih pričakovanjih jasno (vendar ne “starševsko”), prav tako tudi o svojem miselnem toku za pričakovanji. Dobro je, da partnerja spomni na incident. Podobne situacije se namreč ob prošnjah za delitev odgovornosti glede gospodinjstva in skrbi za otroka znajo ponavljati.
K: Richard, imam pomislek glede tegale… Situacija me malo spominja na zadnjič, ko sem te prosila, da pospremiš Hayley v posteljo. Povedala sem ti, ko se mi je zdelo, da si zato jezen name. Sprašujem se, ali je mogoče, da bi se lahko podobno zgodilo zdaj…
6. Izgrajevanje odnosa: spoštovanje partnerja in iskrena komunikacija.
Smiselno je, da Kelly kasneje potrjuje in utrjuje odnos med možem in hčerko. S tem, ko mu bo omogočila prosti čas, bo bolj verjetno postal bolj odprt za deljenje odgovornosti za otroka. Če bo Kelly Richardu potrjevala tudi njegovo doprinašanje v gospodinjstvo, bo Richard, čeprav bo opažal, da mu prosti čas uhaja, manj napadalen in bolj sodelujoč. Z benignim soočanjem tako oba partnerja lahko okrepita odnos in sodelovanje. To hkrati tudi pomirja občutja jeze, ki bi drugače lahko ostala ujeta do naslednjega pasivno-agresivnega prepira.

Zapisano je last avtorice. Kopiranje dovoljeno z navedbo vira. 
© Postaja za izboljšanje kakovosti življenja

Reference

Whitson, S. (11. januar 2016). 6 Tips for Confronting Passive-Aggressive People. Dostopno na: https://www.psychologytoday.com/blog/passive-aggressive-diaries/201601/6-tips-confronting-passive-aggressive-people?utm_source=FacebookPost&utm_medium=FBPost&utm_campaign=FBPost

Vir fotografije: http://www.trustpsychology.com/passive-agression/

Advertisements