Čeprav se z zasvojenostjo, naj bo kemična ali nekemična, srečujemo vsak dan, o njej ne govorimo pogosto in niti ne vemo, kako bi jo definirali. Zloraba psihoaktivnih snovi spremlja človeško raso že od nekdaj, kar nakazuje na človekovo vrojeno občutljivost v zvezi s tem fenomenom.

Da lahko razvijamo debato o njej, jo moramo najprej definirati. V družbi se pogosto pojavljata za opis tega koncepta kar dva izraza: odvisnost in zasvojenost. Toda, če gre pri odvisnosti za opis odnosa do neke snovi, brez katere ni mogoče živeti (voda, zrak, hrana), zasvojenost pomeni, da smo razvili do neke snovi tak odnos, da mislimo, da brez nje ne bomo zmogli preživeti. Ključno vlogo pri razvoju zasvojenosti imajo naši možgani in njihova funkcija. Možgani se, ko postanejo zasvojeni, prilagodijo na učinek substance oziroma rituala ter se tudi strukturno spremenijo. Zahvaljujoč nevroplastičnosti možganov pa, čeprav v njej leži osnova za razvoj zasvojenosti, ta omogoča tudi pot iz začaranega kroga zasvojenosti.

 

Kako se torej zasvojenost razvije? 

Ena od definicij pravi, da se zasvojenost razvije, ko neko vedenje ali ritual ponavljamo tako dolgo, da se ob pomanjkanju le-tega pojavi osebni distres torej neugodje.

9kzehlk1Ena ključnih značilnosti zasvojenosti je tudi, da ima negativne posledice za naše življenje. Poglejmo si primer kemične zasvojenosti z vnašanjem neke snovi v telo (heroin, kava, cigarete …). Ko svoje telo prvih nekajkrat podvržemo učinku katere od snovi, se naše telo ne bo odzvalo tako, da bo takoj razvilo občutljivost na to snov. Toda s kontinuiranim ponavljanjem tega rituala bomo sčasoma čutili potrebo oziroma prisilo po tem, da v svoje telo zopet vnesemo to snov, čeprav se zavedamo, da ima ta snov na nas in naše življenje negativne posledice. Negativne posledice se lahko nanašajo na izgubo službe, finančne ali zdravstvene težave. Nima pa vsaka ponavljajoča se aktivnost negativnih učinkov na življenje: zdrav način prehranjevanja je ponavljajoča se aktivnost, ki nima negativnega učinka na naše življenje, če, seveda poteka v okviru normalnih okoliščin.

Drug pomemben faktor pri določanju tega, ali je oseba razvoja zasvojenski odnos do neke substance ali rituala je nezmožnost prenehanja kljub želji po prenehanju. Če oseba prekine z vnašanjem substance, do katere je razvila zasvojenski odnos, se pojavijo odtegnitveni simptomi, ki osebo pripeljejo do tega, da se oseba ponovno podvrže substanci. V kontekstu kemičnih zasvojenosti se za definiranje odnosa do substance uporablja še termin zloraba: tisti, ki določeno snov zlorablja, še ni nujno tudi zasvojen.

Pri zasvojenosti vedno govorimo o dolgotrajnosti le-te. Običajno traja nekaj časa, da se razvije, dolga pa je tudi pot ozdravitve od nje. Zavedanje teh značilnosti je ključno za uspešno obravnavanje in zdravljenje zasvojenosti.

Pomemben faktor pri razumevanju pojavnosti zasvojenosti je tudi občutljivost za razvoj zasvojenosti. Številne študije skupin zasvojenih in nezasvojenih so pokazale, da imajo osebe, ki razvijejo katero od zasvojenosti, določene osebnostne predispozicije, skupni pa so tem osebam tudi okoljski oziroma socialni faktorji, ki doprinašajo k občutljivosti za razvoj zasvojenosti in tudi k temu, kako težko oziroma lahko bo oseba prekinila krog zasvojenosti. Nekateri ljudje se namreč lahko z zasvojenostjo z določeno substanco uspešno spopadejo sami, medtem, ko drugi potrebujejo pomoč strokovnjakov, ki ob upoštevanju značilnosti oblike zasvojenosti uspešno pomagajo pri vzpostavitvi novega življenja brez zasvojenosti.

 

Pojmovanje zasvojenosti v naši družbi

Zasvojeni ljudje so v naši družbi še vedno močno stigmatizirani. Nanje se gleda zviška in z distance, o zasvojenostih se na splošno raje sploh ne govori in se jo zanika. Še nedolgo nazaj veljalo, da je zasvojenost “bolezen karakterja” in, da je oseba, ki postane zasvojena, “šibka”. Takšna pojmovanja in nepravična žigosanja oseb, ki se soočajo z zasvojenostjo, jih delajo še naprej nevidne, hkrati pa jim daljšajo čas in uspešnost zdravljenja. Zahvaljujoč številnim raziskavam in napredku znanosti je bilo dognano, da je zasvojenost bolezen možganov. Z njenim razvojem se spremenita kemija in anatomija možganov. Te spremembe so podlaga zasvojenskega vedenja. To nam daje vedeti, da soočanje z zasvojenostjo ni enostavno in, da nikakor ne moremo poenostavljati njene pojavnosti na “šibkost v karakterju”, saj v resnici gre za veliko več.

Ko govorimo o zasvojenosti, v osnovi gre za podobne mehanizme, v katerih ključno vlogo igrajo možgani, vendar pa med kemičnimi in nekemičnimi oblikami zasvojenosti, prav tako pa tudi med posameznimi vrstami zasvojenosti obstajajo specifične razlike.

 

Avtorsko zaščiteno delo. Kopiranje dovoljeno z navedbo vira. 
© Postaja za izboljšanje kakovosti življenja

Advertisements