Ko se soočamo s težavami in ovirami v življenju, se o tem, kar se nam dogaja, lahko izprašujemo na najrazličnejše načine:
“S čim sem si to zaslužil?”

“Kaj sem v življenju naredil narobe, da to dogaja ravno meni?”

“Zakaj se to dogaja ravno meni?”

“Zakaj ima prijateljica tako lepo življenje, jaz pa se takole mučim?”

Na vsa vprašanja si lahko odgovorimo tako ali drugače, vendar nas najverjetneje prav noben konkreten odgovor ne bo pomiril. Kar imajo ta vprašanja skupnega, je, da si jih običajno postavljamo v situacijah, ko nam je težko, da na nas ne delujejo vzpodbujajoče ter, da kvečjemu stopnjujejo naš občutek duševne stiske in nemoči. S takim načinom samoizpraševanja postavljamo sebe v vlogo žrtve in odgovornost za to, kar se nam dogaja postavljamo “izven sebe”, s čimer si tudi kratimo možnost za zadovoljujoče življenje. Nemogoče je namreč biti zadovoljen in srečen, če imamo občutek, da z našim življenjem upravlja tretja oseba.Govorim o naši lastni poziciji, ki jo nezavedno zavzemamo, ko imamo občutek, da se nam “dogaja neka igra in, da smo žrtev okoliščin ali zlobnih ljudi”. Tako nezavedno igro namreč nevede in nehote ponavljamo, ker smo se skozi življenje naučili, da je to, kar se nam dogaja, izven dosega našega soustvarjanja. V transakcijski analizi se taka pozicija imenuje pozicija Žrtve. Pomembno je poudariti, da je to ena od vlog, ki si jih oseba nezavedno izbere in jih igra, ne gre pa za nesprejemljiv karakter, kar pomeni, da z ozaveščanjem in trudom lahko svojo pozicijo spremenimo.
Namesto, da zavzamemo vlogo žrtve:
–          si priznajmo, da smo ranljivi,

–          sprejmimo situacijo in poskušajmo iz nje narediti največ, kar je mogoče,

–          dobro premislimo, kaj si zares želimo in kako bomo do tega prišli,

–          prevzamemo aktivno vlogo v uresničevanju načrta.

Seveda življenje ni enostavno. Seveda se mnogokrat zdi zares težko in nepravično. A takšno je. Lažje nam je, če sprejmemo, da je, kakršno je in, da se pač odvija, kakor se odvija ter, da se bo, hočemo ali nočemo odvilo, hočemo ali nočemo, v smer, ki jo lahko aktivno soustvarjamo. Ne glede na to, kakšne odločitve sprejemamo, ne bomo nikoli mogli oceniti, ali so bile “pravilne” ali “napačne”: tista, ki jo izberemo in sprejmemo, je enostavno prava.
Da bi prevzeli odgovornost, moramo opustiti prepričanje o lastni nemoči. Dobro je razumeti in sprejeti, da ima vsak svojo življenjsko zgodbo, da se naše zgodbe, čeprav so si podobne, ne morejo primerjati, saj je vsaka po svoje edinstvena. Življenje se bo zgodilo v vsakem primeru, najsi to sprejmemo ali ne. Vprašanje je samo, ali in kako aktivno vlogo smo pri tem pripravljeni sprejeti.
Zavzemanje individualne pozicije o tem, kakšno je življenje, je stvar naše lastne presoje. Namesto zastavljanja vprašanj, zapisanih na začetku, si lahko dopustimo razmišljati tudi tako:
“Življenje mi na pot pošilja takšne ovire, ker jih zmorem premostiti.”

“Vse to se mi dogaja zato, da bom, ko se to konča, močnejši in bogatejši za novo izkušnjo.”

“Mogoče bi res lahko bilo drugače, a vendar je točno tako, kakor je in točno tako mora biti.”

“Kaj se lahko iz tega naučim?”

Drugi sklop vprašanj se razlikuje od prvega tako, da nas spomni na naše lastne vire moči namesto, da bi nas postavljal v vlogo nemočne žrtve. Zahteva, namesto dvomov, zaupanje v Življenje in vase, ter v prevzemanje odgovornosti za sprejemanje odločitev, kakor tudi za zavzemanje aktivne pozicije v lastnem življenju. Ne dovolimo torej, da stari vzorci določajo našo prihodnost: naše razmišljanje in vedenje danes je naša lastna izbira. Včasih pri uvajanju sprememb potrebujemo tudi pomoč drugih ljudi – obrnite se nanje in napravite pravi korak k zadovoljnejši prihodnosti, ki si jo zaslužite!

Avtorsko zaščiteno delo. Kopiranje dovoljeno z navedbo vira.
© Postaja za izboljšanje kakovosti življenja

Advertisements