preteklih prispevkih sem večkrat omenjala prakso čuječnosti. Kot ste si morda zapomnili, gre za popolno prisotnost v tem trenutku, tukaj in zdaj. Morda ste ob branju definicij dobili občutek, da je početje, ki ga opisujemo kot meditacija ali čuječnost, polno paradoksov. In zato mogoče celo nesmisel. V naslednjih vrsticah si bomo pogledali, kateri so najpogostejši in najočitnejši navidezni paradoksi in zakaj ne vzdržijo.

Ko opazujemo svojo izkušnjo, hkrati zavzamemo do nje distanco. Kako je mogoče, da smo v trenutku, polno prisotni v izkušnji, a vendar vse skupaj opazujemo z distance?

To je paradoks le, če razmišljate o čuječnosti, namesto da bi jo doživeli ali izkusili. Če boste prakticirali čuječnost, boste opazili, da se opazovanje ne dogaja s perspektive uma, temveč s perspektive, ki jo imenujemo gola zavest. To pa je velika razlika. Ko svet okrog sebe opazujemo “skozi oči uma”,  težimo k temu, da presojamo, kategoriziramo, komentiramo itn., kar ustvarja razdaljo med nami in izkušnjo, v kateri smo se znašli. V nasprotju s tem pa je opazovanje s perspektive gole zavesti ne ustvarja nobene distance med nami in izkušnjo oziroma objektom izkušnje. Opazovalec in opazovan predmet torej postaneta v stanju čuječnosti eno. Ta paradoks je lepo ponazorjen v prikazih Budovega razsvetljenja, kjer se le-ta z eno roko dotika tal. To simbolizira, da razsvetljenje ni neka vzvišena, mistična, ezoterično stanje, v katerem se bomo popolnoma izgubili in ostali brez stika z realnostjo. Nasprotno, to je stanje, v katerem smo v celoti prisotni, a se ga ne oklepamo.

Vsak človek ima sposobnost, da opazuje iz tega položaja gole zavesti, ki ga postavi v intimen stik s čimerkoli se odloči, da bo opazoval, medtem ko mu istočasno omogoča, da se v tem ne izgubi ali zaplete.

Tudi, če ste pozorni in čuječe prisotni na nekaj negativnega ali neprijetnega, se boste še vedno počutili dobro, ali pa manj slabo. Če se radi ukvarjamo s prijetnimi čustvi, pa ljudje pogosto radi odmislimo in odrinjamo neprijetna čustva in z njimi povezane izkušnje, saj menimo, da je to najboljša strategija za hitro povračilo dobrega počutija. Pogosto celo naknadno ruminiramo in premlevamo negativne izkušnje, tako, da težo bremena konec koncev nosimo s seboj še dlje, kot je v resnici nujno in potrebno. Večina ljudi je presenečena, ko sliši ali prebere, da je biti pozoren in čuječe prisoten v vsaki izkušnji, četudi je neprijetna, najboljši način za dobro počutje, kakor nasilno reguliranje čustev ali preusmerjanje pozornosti drugam. Sprejemanje tega, kar čutimo, je zadnja stvar, ki jo želimo storiti, če se počutimo slabo. Vendar pa raziskave kažejo, da se ljudje počutimo bolje, če smo pozorni na trenutek tukaj, namesto da um pustimo, da tava, medtem, ko doživljamo neprijetne trenutke. V enem prejšnjih člankov sem omenila tudi, da je ena glavnih sestavin samo-sočutja tudi čuječnost, ki hkrati tudi znižuje nivoje doživetega stresa.

Kako je to mogoče? Kot sem že omenila, se ljudje pogosto vračamo k neprijetnim izkušnjam, da bi jih ponovno analizirali in razmišljali, kaj v zvezi z njimi bi lahko bilo boljše. S čuječo prisotnostjo v neprijetni izkušnji boste ugotovili, da le-ta ni tako negativna, kot ste si jo predstavljali v mislih. To lepo povzema misel, da se nam ni potrebno bati ničesar, razen strahu.

Toda pozor. Ključno je, da se z novim pristopom ne okupirate do te mere, da bo na vas začel delovati v nasprotni smeri. Trening čuječnosti se začne z drobnimi 2-minutnimi vajami, ki jih podaljšujemo s časom. Če se nam zdi, da bi nas kako čustvo lahko prevzelo (strah, anksioznost itn.), se je dobro najprej opremiti s strategijami za uravnavanje neprijetnih čustev, ki nam bodo pomagale, da se bomo počutili dobro in pozitivno glede sebe. Šele, ko bomo pridobili gotovost vase, bomo zmožni postati tudi čuječi tudi v neprijetnih izkušnjah. Iz tega razloga je dobro, da s prakticiranjem čuječnosti začnemo, ko nam gre dobro, torej, da se je učimo v času, ko ne saniramo kakih posledic, vezanih na duševno zdravje. Večkrat rečem, da je čas, ko nam gre dobro, izjemno dragocen, saj takrat lahko najbolj gradimo na sebi, svoji samopodobi, se izpostavljamo in rastemo.

Čuječnost nas uči možnosti izbire za čustvovanje pred impulzivnostjo. Ta trditev nam lahko vzbudi občutek, da čuječnost duši iskrenost in spontanost in, da od nas zahteva premišljenost. Temu ni tako. Do tega zaključka bi prišli, če bi čuječnost enačili z zanašanjem na um. Namesto tega je čuječnost zanašanje nase – čuječnost je pozornost na to, kar se dogaja v meni, na telesnem in duševnem nivoju. To nam omogoča resnično spoznavanje sebe, svojih čustev, senzacij in instinktov, kakor tudi racionalne strani sebe, svojih misli, namenov in želja. Avtomatično reagiranje na situacije okrog nas ima pogosto drugačne posledice, kakor, če se umirimo in damo prostor čustvom, da se izostrijo in se pri tem vprašamo, kaj si v resnici želimo, čutimo in tudi, čemu se nas je nekaj tako dotaknilo. Dopuščanje, da se odločimo za reakcijo šele po nekaj sekundah, bo omogočilo spontanost in hkrati zrelost.

Nadaljevanje o drugih navideznih paradoksih čuječnosti sledi…
 
 
Avtorsko zaščiteno delo. Kopiranje dovoljeno z navedbo vira. 
© Postaja za izboljšanje kakovosti življenja
Advertisements