Odpustiti – ne pomeni, da smo tako dobri, da nekomu odpustimo. Namen odpuščanja ni v tem, da nekomu pomagamo, da se bo on počutil dobro. Zadeva se predvsem nas samih. Je tisti korak, ki nas razbremeni, še več, je tisti korak, ki nam da novo moč. Če ne zmoremo odpuščati, v sebi namreč prenašamo zamero in grenkobo, ki sta vir duševne stiske. Odpustiti je dobro in potrebno predvsem zavoljo lastnega zdravja in zadovoljstva.

Nezmožnost odpuščanja sicer zamero ohranja nekje v zavesti – s površja potone v nezavedno, vendar nikoli ne mine sama od sebe. Od časa do časa bo priplavala na površje in nas spomnila na nedokončane posle, medtem pa bo vseskozi delovala iz globin naše duševnosti. Čeprav z zamero na nek način želimo prizadeti drugo osebo, v resnici sami pijemo strup, ob čemer pričakujemo, da bo ta ubil drugega. Zato odpustite čimprej in odpustite celovito.

Toda… Nasprotno od splošnega prepričanje je odpuščanje čustvo. Čustev pa si ne izbiramo. Odpuščanja torej ne moremo izsiliti ali se vanj prepričati. Če naj se zgodi, morajo biti zanj izpolnjeni določeni pogoji.

 

Iskreno, konkretno opravičilo. Za to, da bi lahko zares oprostili, ne zadostuje površno opravičilo. Opavičilo mora biti izrečeno na sočuten način: tisti, ki se opraviči, se mora zavedati, kaj je naredil, da je v drugi osebi sprožil zamero in tudi, zakaj je to bilo za drugo osebo neprimerno oziroma boleče.Tisti, ki se opravičuje, naj v opravičilo ne vključuje razlage, zakaj je to naredil (ker se potem opravičilo sliši kot izgovor za nezrelo oziroma neustrezno vedenje), razen, če s tem utemeljuje “kaj” in “zakaj”. Dobro opravičilo vsebuje “Jaz” sporočilo.

 

Poglejmo si primer.

“Oprosti mi, da je moj ton, ko sem ti rekla, da pomij posodo, bil oduren. Bila sem slabe volje in potem sem jo neupravičeno stresla nate. Ne bi smela.”

“Ne bi si smela izposoditi avta brez tvoje privolitve. Oprosti.”

S tovrstnimi opravičili v osebi, kateri se opravičujete, ne sprožate obramb in odgovornost za svoje besede in dejanja prevzemate nase. S takšnim opravičilom ponudite ovrednotenje.

Ko vas nekdo prizadene, vam bo dobro opravičilo pomagalo odpustiti tej osebi. Če se oseba ne opraviči, s tem manjka ključna sestavina.

 

Dober izid. Čustveno, duševno ali telesno rano, ki je trajna, je zelo težko odpustiti. Še posebej takrat, ko je opravičilo odloženo. Če se rane ne zacelijo, na osebnosti lahko pustijo grenke posledice. Prepričevanje, naj odpustimo, bo kvečjemu imelo nasprotni učinek. Trajno poškodovane žrtve potrebujejo razumevanje, ne pa edukacije o odpuščanju.

 

Konec vedenju, ki žali. Morda boste deležni dobrega opravičila. Morda boste po dogodku popolnoma okrevali. A, če se to ponavlja, se vprašajte, kaj se dogaja v odnosu med osebo, ki vam nenehno zadaja bolečino in med vami. Če se vzorec žalitev ali zlorab ponavlja, je zelo verjetno, da nekega dne ne boste več zmogli odpustiti. To ne pomeni, da vam odpuščanje ne gre dobro od rok. To pomeni, da morate z vzorcem prekiniti vi. Ponavljajoče se vedenje, ki pušča posledice v fizičnem ali duševnem smislu, težje odpuščamo, kakor enkratni dogodek.

 

 

Odpustite najprej sebi

Odpuščanje se zgodi, ko so zgornji trije pogoji izpolnjeni. Ker po svoji naravi vsi ljudje težimo k temu, da bi odpustili, se, če nečesa ne morete odpustiti, vprašajte, kateri od njih ni bil izpolnjen. Če niste dobili opravičila, če še vedno trpite za posledicami vedenja neke osebe, če se vedenje ponavlja, se temu odvežite.

In odpustite sebi, ker ne zmorete odpustiti.

 

 

 

Vir:

Gilbertson, T. (01/03/2017). When You Can’t Forgive. Psychology Today. Dostopno na: https://www.psychologytoday.com/blog/constructive-wallowing/201703/when-you-cant-forgive

 

 

Advertisements