Kako razumete varanje? Kako ga opredeljujete? Je gledanje pornografskih filmov varanje? Kaj pa spolnost preko spletne kamere? Če se “zabavate” preko aplikacij, varanje pa se v “fizičnem smislu” sicer ne zgodi – je to varanje? Kaj pa igranje pornografskih igric? Pa tipkanje preko spletnega socialnega omrežja z bivšim?

… Bi s partnerjem nezvestobo opredelila enako? Jo razumeta na enak način? Katera vedenja so po vašem varanje in katera po partnerjevem?

 

V vsakem primeru, ne glede na to, katere oblike vedenja vključuje, varanje na splošno pomeni prelom zaupanja, ko pred partnerjem namenoma skrivamo stvari, pomembne za vezo (Weiss, 2017). Definicija se ne nanaša na specifično vedenje, ampak na tisto, ki je najpomembneje partnerju, ki je prevaran – izgubo zaupanja v odnosu. To je jedro nezvestobe, ki mora biti obnovljeno, če, tisti, ki vara, želi obnoviti globoko poškodovan odnos s partnerjem. Tisti, ki vara, se mora odločiti za iskrenost v zvezi s tem, kar je storil (varanje), prav tako pa tudi glede ostalih aspektov njunega življenja. Popolna prostovoljna iskrenost je zahteven izziv, zaradi česar mnogi nezvesti nadaljujejo s starim načinom vedenja – z laganjem, morda v celo bolj izpopolnjeni obliki. Ta strategija lahko deluje le začasno. Partner, ki vara in ne vzpostavi iskrenega odnosa, običajno nadaljuje tudi z varanjem, ne glede na to, kako rušilno je to za partnerski odnos. Nadaljevanje s tem vedenjem je dober način zgolj za prekinitev zveze.

Na drugi strani pa se “nekdaj varajoči”, ki si zares želijo ohraniti zvezo, zavežejo k iskrenosti in se s tem trudijo za ponovno vzpostavitev zaupanja v zvezi. Zaupanje se samo po sebi ne more obnoviti, saj nezvestoba povzroči zaustavitev procesa izgradnje le-tega. Ponovna vzpostavitev zaupanja je mogoča le skozi konsistentno in včasih tudi bolečo resnico; tako, priznanje resnice, kakor tudi prevzemanje odgovornosti zanjo. Varajoči se mora zavezati k drugačnemu načinu življenja in vztrajanje v določenih mejah partnerskega odnosa, pri čemer je najpomembnejša sestavina nenehna iskrenost o vsemu, kar se nanaša na odnos. To pomeni, da s partnerjem vseskozi komunicira iskreno, ne glede na to, kako boleča je resnica.

Ko se varajoči zaveže k popolni iskrenosti, se zaveže temu, da bo partnerju povedal vse, četudi meni, da je informacija nepomembna. Namen tega je, da se tako iz zveze izločijo laži in skrivnosti: partnerju omogočijo vpogled v svoje življenje, vključujoč nakupovanje, probleme v službi, kupovanje daril za otroke in, aha, seveda, kakršenkoli stik s kom, katerega partner ne bi odobraval.

Weiss (2017) rigorozno iskrenost opredeljuje bolj v smislu vedenj, kakor misli. Če je varajoči imel stik z bivšim ali z osebo, s katero je prevaral zdajšnjega partnerja, to mora partnerju povedati. Če varajoči meni, da bi moral poklicati bivšega partnerja, s katerim je imel afero, mora to obelodaniti na terapiji ali se o tem pogovoriti s prijateljem, ne pa z izdanim partnerjem. Če razmišlja o tem, pa tega ni storil, mora o tem spregovoriti, vendar ne s partnerjem. Če pa to stori, mora partnerju to povedati. Stephen Arterburn in Jason Martinkus menita, da je premik k iskrenosti najpomembnejša sestavina ponovne vzpostavitve zaupanja. Tudi t.i. “bele laži” sodijo na področje vprašljivega – ne glede na vzrok, zakaj ste želeli nekaj prikriti. Zakaj? Če vas partner zaloti pri beli laži (npr. če se jih zlažete, da se vam zdi, da ne izgleda debela v novih hlačah, čeprav v resnici mislite tako), bo verjel, da enako počnete tudi pri resnejših stvareh – torej, lažete. Najpreprostejši in najboljši recept je torej: iskrenost ne glede na vsebino in za vsako ceno.

Varajoči se mora naučiti razkrivati resnico aktivno. Kaj to pomeni? Če meni, da obstaja nekaj, kar bi partner želel vedeti, naj sam pristopi k temu, da mu to tudi pove – raje prej, kakor kasneje. Zakaj? Oseba, ki je bila prevarana, bo najverjetneje še bolj razočarana in jezna, če bo ugotovila, da ji je partner poskušal nekaj prikriti ali prikazati drugače – četudi gre za najmanjšo in morda relativno nepomembno stvar.

 

V praksi se je izkazalo, da tisti, ki varajo, počnejo tudi v najboljši veri in z namenom, da bi ohranili zvezo, nekatere napake in se tako ujamejo v pasti, kot so:

  • Pasivno razkrivanje resnice. Pasivno razkrivanje resnice sili tistega partnerja, ki je bil prevaran, da opravi delo. Če meni, da obstaja možnost, da je tisti, ki je v preteklosti varal, naredil kaj problematičnega, ga mora o tem povprašati. Ko ga povpraša, je drugi prisiljen, da pove, kaj se dogaja, vendar ne zmore povedati vseh relevantnih informacij. Kasneje sami sebe poskušajo prepričati, da so bili iskreni, vendar v resnici gre za samoprevaro. Varajoči mora razumeti, da je nezmožnost za razkrivanje pomembnih, relevantnih informacij samo ena od oblik laganja.
  • Delno razkrivanje. Mnogi varajoči razkrijejo samo del resnice, izpustijo ključne dele (ali pa kar odkrito lažejo), da bi najhujše, kar se tiče njigovega vedenja, zadržali zase. To sčasoma rezultira v serijah delnih razkrivanj – nekaj danes, nekaj jutri, nekaj čez kakšen mesec … Čez čas to postane nočna mora za izdanega partnerja. Hkrati zavira oziroma onemogoča proces ponovne vzpostavitve zaupanja.
  • Igranje otroške vloge. Uporabljajoč to taktiko, varajoči govori: “Nekaj ti moram povedati,” čemur sledijo partnerjeva vprašanja: “Kaj pa?” “Je to vse?” “Si prepričan, da ni za tem še kaj več?” Tako se dogovor o iskrenosti sprevrže v policijsko zasliševanje, ki nima s partnerstvom in ponovno vzpostavitvijo zaupanja prav nič skupnega.
  • Minimaliziranje. Ko so varajoči rigorozno iskreni, se lahko zgodi, da ob komunikaciji s partnerjem popolnoma minimalizirajo partnerjevo reakcijo. To lahko počnejo, ker se na ta način želijo obvarovati pred bolečim zavedanjem o partnerjevem trpljenju. Toda čutenje bolečine je del procesa, skozi katerega mora partner, ki je bil prevaran. Tisti, ki je varal, mora dovoliti, da se proces odvije in ga tudi sprejeti.
  • Obrambno vedenje/napadanje.  Ko varajoči govori s partnerjem o svojem vedenju, prevarani običajno izbruhne zaradi močnih negativnih čustev. Varajoči se na to odzove, seveda, obrambno ali pa napada nazaj, ko se sooča s partnerjevo jezo. Obrambno vedenje je rušilno za ponovno vzpostavitev zaupanja – jasno je, da v pogovoru, ki se razvije na ta način, pride zgolj do “izmenjave žogice” in obtoževanj, ki rušijo že načet odnos.
  • Pričakovanje takojšnjega odpuščanja.  Varajoči pogosto pričakujejo, da si, v zameno za to, da so popolnoma iskreni, zaslužijo takojšnje odpuščanje. V nasprotju s tem pričakovanjem pa partner, ki je bil prevaran, potrebuje čas za to, da predela prevaro, za kar mora v celoti občutiti bolečino izdaje. Partner, ki je bil prevaran, varajočemu to pričakovanje pogosto zameri.

 

Varajoči se pogosto pritožujejo nad tem, da jim partner, kljub temu, da so iskreni, ne verjame. Ne zmorejo razumeti, da so meseci ali celo leta laganja “položili temelj” njunega odnosa in, da jim, po razkritju o tem, partner ne zmore zaupati in sprejeti njihove zavezanosti k iskrenosti. Izgradnja ponovnega zaupanja v odnosu je proces, ki zahteva veliko energije obeh vpletenih. Weiss (2017) meni, da je edina pot, ki vodi v uspeh, popolna prostovoljna iskrenost, četudi tisti, ki je varal, domneva, da partner to že tako ali tako ve, ali, da je stvar nepomembna.

 

Če je nezaupanja izdanega partnerja težava, mu lahko drug partner pomaga v procesu izgradnje ponovnega zaupanja tako, da pred njim ne skriva telefona, pošte itn. Iskrenost se naj prenese v vse aspekte njunega življenja. Če tisti, ki je varal, brez pripomb pristane na tak dogovor, je zelo verjetno, da bo prevarani zopet izgradil z njim zaupanje. Po drugi strani pa tisti, ki je prevaral, naj za nobeno ceno ne preprečuje prevaranemu partnerju stika s svojimi čustvi – četudi z najboljšimi nameni (da bi preprečil njegovo trpljenje). Če mu spodleti, da v tem procesu zopet napravi kaj, kar bi prevaranemu partnerju lahko zadalo čustveno bolečino, naj to partnerju obelodani, in to čimprej. Če mu je ob tem težko in pogovor iz danes preloži na jutri, naj tudi to pove partnerju: “Vedel sem, da boš razburjena, in v svoji sebičnosti nisem hotel tega izkusiti.” Dobro je vedeti, da bo partner najverjetneje najbolj jezen glede prelaganja novice, ne glede na to, kaj je drugi naredil.

 

Rigorozna iskrenost ni enostavna. Varajoči ne uživajo v njej, niti tisti, ki so bili prevarani. Lahko je celo zelo boleča, a je nujni sestavni del okrevanja in obnavljanja odnosa – brez nje se to dvoje ne more zgoditi. Na dolgi rok bo popolna zaveza tej vrsti iskrenosti prinesla upanje obema, predvsem pa možnost prevaranemu partnerju, da bo znova verjel, da je tisti, ki je nekoč varal, danes sposoben živeti iskreno.

 

Povzeto po:

Weiss, R. (02/03/2017). After Cheating: Restoring Relationship, Psychology Today. Dostopno na: Trusthttps://www.psychologytoday.com/blog/love-and-sex-in-the-digital-age/201703/after-cheating-restoring-relationship-trust

 

Advertisements