Družabna omrežja imajo številne prednosti in tudi slabosti. Ena od njihovih prednosti je, da mi znova in znova ponujajo možnost vpogleda v to, kaj se dogaja v družbi in, vsaj deloma, v to, kaj menijo ljudje o posameznih temah. Skoraj vsak dan naletim na kakšno zanimivo objavo ali pa vsaj komentar, ki spremlja kakšno objavo. Ne tako dolgo nazaj je tako pritegnila pozornost misel v stilu, da je »moški, ki obravnava svojo žensko kot princesko, dokaz, da ga je vzgajala kraljica.« Velikokrat me skoraj tako (včasih pa tudi še bolj kot) vsebina, zanimajo komentarji ljudi v zvezi z določeno temo, zato tudi tokrat nikakor nisem mogla mimo tega, da ne bi pregledala komentarjev pod objavo. Kot pričakovano, se je v debati vsul plaz komentarjev. Prvi so trdili, da je mama res kraljica, drugi, da je kvečjemu (citiram) »kura«, tretji so se osredotočili na moškega v tej zgodbi in bili mnenja, da je tak moški pravi »kavalir«, četrti, so se zgražali, da je v resnici »mamin sinko« oziroma »copata«. Sodbo o tem, kaj drži, prepuščam vam – sama menim, da je sklepanje o značilnosti moških na podlagi te izjave neutemeljeno in nesmiselno. Sama pa se bom v tem prispevku posvetila razmišljanju o tem, zakaj s(m)o ženske po večini še kar naklonjene logiki, da potrebujemo princa (ki ga potem, ko nas razočara, začnemo navsezadnje obravnavati kot slugo).

Pri svojih poskusih ubesedovanja kompleksnih fenomenov vedno rečem, da je posamezno temo zelo težko povzemati v nekaj stavkih. Tudi v tem primeru gre za kompleksen preplet številnih dejavnikov, ki sooblikujejo odnos med moškim in žensko, s tem tudi pričakovanja moškega do ženske in obratno. Prav tako si, zato, ker smo tako različni, glavno misel lahko interpretiramo na zelo različne načine, s tem tudi to, kako izgleda, ko moški »skrbi« za svojo princesko. Pa pustimo dlakocepstvo v ozadju in si poglejmo mehanizme, ki sooblikujejo pričakovanja žensk do moških.

 

Vse se začne že zelo zgodaj: z vzgojo, s pravljicami, z učenjem, z vplivom družinskih vzorcev, kulture, katere del smo, in družbe. Vsi ti dejavniki oblikujejo pričakovanja in načine vedenja deklic in dečkov, bodočih žensk in moških. Če ženska misli, da ženska načeloma igra vlogo princeske, je zelo verjetno, da ima visoka pričakovanja od okolice. Pričakuje, da bodo zanjo in za njene želje poskrbeli drugi. Če vzamemo slednje za definicijo, bo deklica, kajpak, gojila v tem duhu tudi svojo predstavo o bodočem možu, ki ne bo nič manj, kot princ na belem konju – na tem polu imamo bolj vase usmerjeno žensko, ki vse ljudi okoli sebe uporablja kot »podaljšek« in sredstvo za doseganje ciljev ter za zadovoljevanje svojih potreb.

V naši kulturi je še vedno močno prisotna podoba ženske, odvisne od moškega. Ta se ne vede nič kaj »princeskasto«, ampak bolj »pepelkasto«. No, in kaj je obema, tako Pepelki, kakor tudi Trnjulčici, skupno? Obe potrebujeta moškega, da se zanju bori, poskrbi, on je tisti, ki ju reši in morda celo osmisli njuno življenje.

Nič ne pretiravam, če rečem, da med ljudmi velja splošno prepričanje, da »prava ženska pač takšna mora biti«: (malo) odvisna od moškega, poskrbeti mora za želje drugih, svoje ambicije in skromne želje pa potisniti na stran. Skoraj na vsakem koraku lahko vidimo, kakšne posledice prinaša s seboj to odrekanje samemu sebi, in sicer v obliki nezadovoljujočih odnosov, razočaranj in splošnega nezadovoljstva žensk. Šele generacija naših mater je dobila več priložnosti, da se je lahko pričela osamosvajati, da je omogočila prostor svojim željam, da je imela možnost biti svoja osebnost. Pa se mi zdi, da marsikatera ženska ni izkoristila te priložnosti, ker tega enostavno ni zmogla, niti znala. In tega jim nikakor ne gre očitati: zaradi medgeneracijskega prenosa, naučene nemoči, globoko vkoreninjenih vzorcev in pričakovanj okolice, kakor tudi družbeno prisotnega razlikovanja med spoloma je ženska še vedno dojeta kot tista katero, skupaj z otroci, »preživlja« moški. Vemo, da je zakon zgodovinsko gledano, »ekonomsko naravnana institucija«. O tem govorijo tudi ne tako zelo stare zgodbe o tem, kako so starši iskali svojim sinovom in hčeram zakonca, zanimiv za to debato pa je tudi način prevzemanja (moškega) priimka ob poroki. Zakon je torej šele v zadnjih desetletjih začel dobivati nove razsežnosti in definicije, s čemer se poudarek odmika z ekonomskega na čustven aspekt zveze dveh posameznikov. V zvezi z zgornjo trditvijo o splošnem prepričanju,  naj to ponazorim s primerom. Ne bom pozabila ene od študentskih debat o neenakosti spolov, ko se je na profesoričin nagovor o tem oglasil eden od kolegov v sosednji klopi rekoč: »Saj ženske hočete, da si vas moški lastimo.« Dokler nisem polagala pozornosti na tako stališče, ga, seveda, nisem mogla razumeti.

Novejša zgodovina lepo in nazorno pripoveduje o tem, kakšno vlogo ima (in je imela) ženska v družbi: pred nedavnim sem se lotila branja Frommove knjige, kjer avtor priznava, da je bil ogorčen, ko je izvedel, da je leta 1919 nemški humanist(!) in takratni minister za kulturo Bavarske republike, Gustav Landauer, ukazal podržavljanje žensk (Fromm, 2012). Naj spomnim, da so bila pogajanja o enakostih pravic dolgo časa predmet debat; prva ženska, ki si je vzela to pravico sama in pretekla bostonski maraton šele leta 1966. Plače moških in žensk na istih delovnih položajih še danes niso enake.* In tako naprej.

 

Če dobimo vtis, da ženska navsezadnje res prostovoljno prevzema »podrejeno« in »odvisniško« vlogo, čeprav se zdi, da ima v družbi moškemu enakovredno vlogo, se moramo zavedati, da je ta pozicija, vsaj deloma, tudi zapuščina preteklih rodov. Zaradi vsega tega, kar se je dogajalo v preteklosti, ki je potomcem zapustila te vzorce odnosov moški-ženska, verjamem, da marsikatera ženska v sebi, čeprav se tega ne zaveda, nosi potlačeno zamero, morda celo sovraštvo do moških. Da o vlogi naučene nemoči in vzorcih navezanosti, ki se oblikujejo v nefunkcionalnih družinah, sploh ne izgubljamo besed.
Drugi pomemben aspekt pri razumevanju te dinamike pa je vpliv Zahodne kulture (potrošniškega kapitalizma), permisivne vzgoje in predstave o zaljubljenosti kot cilju partnerstva. Potrošniški kapitalizem z vsemi svojimi vrednotami v ospredje postavlja hedonizem in uživaštvo, permisivna vzgoja pa, če izpostavimo skrajnost, producira še več osebnosti (ki že tako ali tako nastanejo zaradi nefunkcionalnih družinskih skupnosti), ki bi jih lahko uvrstili v spekter organizacij osebnosti, ki med drugim, zaradi vseh spletov okoliščin, razvijejo nefunkcionalne ali pa celo škodljive vzorce soočanja s frustracijo. Njihova sposobnost za samoregulacijo negativnih čustev je okrnjena, zato si pri soočanju lahko pomagajo tudi z oblikami zasvojenskega vedenja – lahko so tudi odvisne od odnosov. Ne gre za zavestno in namerno vedenje, ampak za nezavedne vzorce, ki so se razvili v času odraščanja, pod vplivom zunanjih in notranjih dejavnikov in so mali osebici takrat omogočili preživetje. Čeprav sedaj, v odraslosti ti vzorci niso funkcionalni, je oseba »ujeta v njihov primež«, torej živi, se obnaša in odziva na situacije na način, ki ga (po)zna.
Nujno je, da v to »enačbo« vključimo tudi, da je odnos med moškim in žensko dopolnjen z biološkimi predispozicijami, povezanimi z rojevanjem: ženska vedno opravi več gospodinjskega dela in skrbi za otroke. Družbene razlike med spoloma so torej pogojene tudi biološko, zaradi česar je (in verjetno tudi vedno bo) prisotno različno obravnavanje spolov v družbi. Sprejemanje svoje vloge v družbi je pomembno, saj kaže na to, da ima oseba zdrav odnos do tega, kar ona kot oseba predstavlja, torej, do tega, kar je.

 

Na eni strani imamo torej predstave o idealni ljubezni in pričakovanja do partnerstva ter družbeno pogojeno sliko odnosa med moškim in žensko (ki ima biološke temelje), na drugi strani pa tudi individualne dejavnike, ki oblikujejo osebnost. Jedro načinov delovanja ženske, ki želi ugajati, ne zmore avtonomije in samostojnosti in zato beži v odnose, sicer predstavlja neadekvaten občutek o sebi, ki ga poskuša kompenzirati tako, da se v odnosih vede na značilne, bolj ali manj nefunkcionalne načine, s katerimi poskuša zapolniti primanjkljaj tako, da poskuša doseči svoj ljubezenski ideal. Takšni odnosi so polni razočaranja: oseba se lahko po eni strani tudi razdaja za druge ljudi in svoje želje potisne na stran, po drugi strani pa ima od druge strani nerealno visoka pričakovanja, ki žal, niso (in verjetno tudi ne bodo) nikoli izpolnjena.

Nadaljevanje sledi…

 

Zapisane vsebine so last in razmišljanje avtorice. Kopiranje dovoljeno z navedbo vira.

 

 

*Opomba: Med vsemi državami v Evropski uniji so razlike v plačah med moškimi in ženskami najmanjše prav v Sloveniji, kjer naj bi ženske v povprečju zaslužile 3,2 odstotka manj kot moški. Plače žensk so v primerjavi s plačami moških sodelavcev v Evropski uniji v povprečju nižje za 16,4 odstotka (podatek iz leta 2013). Sloveniji po najmanjših razhajanjih sledijo Malta (5,1 odstotka nižje plače žensk), Poljska (6,4 odstotka), Italija (7,3 odstotka), Hrvaška (7,4 odstotka), Luksemburg (8,6 odstotka), Romunija (9,1 odstotka) in Belgija (9,8 odstotka), je objavil evropski statistični urad Eurostat. Na drugi strani lestvice so Estonija, kjer so bila razhajanja z 29,9 odstotka nižjimi plačami žensk leta 2013 največja, Avstrija (23 odstotkov), Češka (22,1 odstotka) in Nemčija (21,6 odstotka). Več si lahko preberete na: klik.

 

 

POMEMBEN DODATEK: Sestavek ni nastal z namenom opravičevanja vedenja ali pozicije žensk v družbi ter postavljanja le-teh v vlogo žrtev. Zapis temelji na podlagi prebranega in slišanega in iz pogovorov z ljudmi, ki sem jih poskušala integrirati v smiselno celoto. Želim si, da bi za vas prispevek predstavljal povabilo za poglobitev vase, odnose z bližnjimi in v prevzemanje odgovornosti za lastno življenje.

Advertisements