Če ste si prebrali prvi del delne in instant analize o tem, kaj ženske pričakujejo od moških, vas utegne zanimati tudi nadaljevanje. Do sedaj smo razjasnili, da pri poskusu ugibanja o tem, kaj ženske pričakujejo od moških, za kompleksen preplet številnih dejavnikov, ki sooblikujejo odnos med moškim in žensko in s tem tudi pričakovanj. Pisala sem o odvisnosti od odnosov, o medgeneracijskem prenosu vedenjskih vzorcev, o zgodovinskem pogledu na žensko in njeni vlogi v Zahodni družbi, o fizioloških predispozicijah, ki sooblikujejo družbeno vlogo moškega in ženske, začela pa sem govoriti tudi o razliki med zaljubljenostjo in ljubeznijo.

Tretji pomemben aspekt pri diskutiranju o odnosu med moškim in žensko in o partnerstvu je torej pojmovanje ljubezni. Vključitev tega aspekta človekovega bivanja je za debato o tem, kaj ženske pričakujejo od moških, ključnega pomena.

Kaj je za določeno osebo cilj partnerstva? Zaljubljenost ali ljubezen? Gre namreč za različna fenomena, ki ju veliko ljudi pogosto enači. V sodobnih partnerskih zvezah iz prve pogosto sledi drugo. Glavna značilnost zaljubljanja je idealiziranje osebe, v katero se zaljubimo. Pomeni, da partnerja vidimo v najboljši možni luči in na njem zaznamo samo najboljše lastnosti. Na tem mestu ga še ne primerjamo s svojo predstavo o idealnem partnerju, ampak predstavo o tem, kakšen naj bo idealni partner vanj projiciramo. Ko zaljubljenost mine, pa sledi spoznavanje partnerja takšnega, kakršen je in primerjava z idealizirano predstavo o partnerju. Zaljubljenost torej onemogoča, da bi resnično spoznali partnerja, ker smo, zaradi dejstva, da smo se zaljubili, pristranski v ocenjevanju tega, kar je in, kar počne. Zaljubljenost je kljub vsemu dobra stvar (bo že držalo, če je narava tako poskrbela 🙂 ), saj je eno najprijetnejših občutij, hkrati pa nam pomaga, da se, slepi od nje, podamo na novo pot in počnemo stvari, ki jih, če ne bi bili zaljubljeni, po vsej verjetnosti ne bi.
Stanje zaljubljenosti vsi, ki smo ga kadarkoli izkusili, opredeljujemo kot eno najprijetnejših, vendar že njegova intenziteta, s katero vpliva na vse naše bitje, pravi, da gre za prehodno stanje, ne pa stalnico. Nevarno za naš odnos je, če pričakujemo, da bo to intenzivno doživljanje vztrajalo »do konca dni«. Po začetni fazi intenzivne zaljubljenosti, se torej naposled skupno življenje moškega in ženske ustali in se nadaljuje z bolj umirjenim tempom. Partnerja se spoznata in navadita eden na drugega. To je popolnoma normalni cikel partnerskega odnosa – v idealnem primeru partnerja še vedno nadgrajujeta odnos, vendar nista več preokupirana eden z drugim, kakor v fazi sveže zaljubljenosti. Šele zdaj, ko idealizirane podobe več ne projicirata eden v drugega, se lahko spoznata in na podlagi tega se lahko razvije ljubezen. Na tem mestu se torej mora človek vprašati, kaj išče v odnosih, zaljubljenost ali ljubezen?

Torej, ko nora zaljubljenost počasi mine, partnerja pogosto opazita – če izpostavimo žensko, da njen partner v resnici ni noben princ. In temu sledi razočaranje. Ženska se sprašuje, kje je ta princ, želi ga najti, saj vendar ve, da obstaja. Kot pravi Zoran Milivojević: »Saj je milijonkrat slišala zanj v pravljicah in ga videla na lastne oči v filmih!« Avtor meni, da zaljubljenost neizogibno vodi v razočaranje, saj po začetni idealizaciji partnerja spoznam, da je tudi on samo človek z napakami. Ki me motijo. Ali sem sposobna razumeti, da je torej človek, ki mu stojim naproti, samo človek, enako kot jaz? Ima napake, enako kot jaz (na tem mestu, je, seveda, dobro pogledati tudi vase). Sem sposobna sprejeti njega z vsem, kar je? Ali ga bom poskušala spremeniti? Ali pa grem celo raje naprej, trdno prepričana v svoj prav, na pot v iskanje svojega »princa, ki zagotovo čaka name tam nekje zunaj«?
Če sem pripravljena sprejeti dejstvo, da si samo človek, nama dajem možnost, da partnerska zveza postane odnos med nama, ki bo temeljil na ljubezni. S teboj sem torej, ker te imam rada, ne pa zato, ker si moj pripomoček za zadovoljevanje mojih želja in potreb. Glavna razlika med prvim in drugim je na eni strani izkoriščanje, medtem, ko imeti rad in ljubiti pomeni sprejemati to, kar drugi daje. Po drugi strani pa drži, da je tudi ljubiti nekoga in dobiti to nazaj služi zadovoljevanju potrebe po pripadnosti in varnosti. Meje znotraj teh vprašanj so, spet, zelo ohlapne in definicijo tega, kaj pomeni »želeti spreminjati« nekoga, si lahko razlagamo vsak na svoj način. Ključno je le to, da so definicije in pogledi obeh partnerjev na to združljivi – to je pogoj zadovoljstva v partnerski zvezi.

Zelo pomembno je, da se naučimo, da so v partnerskem odnosu ključnega pomena medsebojno spoštovanje in pripravljenost na kompromisekomunikacija in s tem znanje izražanja svojih želja. Drugemu lahko zares stojimo ob strani, mu pridemo naproti in mu znamo ustreči le, če vemo, kaj si drugi želi. Pričakovanje, da bo partner vedel, česa si želimo, je neracionalno, zato je zelo pomembno, da svoje želje, strahove in pričakovanja ubesedimo v pogovoru z njim. Naj omenim še, da imajo tudi individualne želje, ki izhajajo iz hrepenenja po tistemu, kar nam je pomembno in tistemu, kar je univerzalno vsem ljudem (npr. potreba po občutku varnosti v družini, potreba po ljubezni, sprejetosti, itn.), veliko vlogo v pričakovanjih od partnerstva. Integracija vseh teh dejavnikov tako lahko, skupaj s prej naštetimi dejavniki, oblikuje (ne)realna pričakovanja, da mi bo vse to in še več omogočeno. Ali niso pričakovanja o tem, da bo en sam človek izpolnil vse to, zelo velika? Celo nepravična? Je pošteno, da od tebe vse to pričakujem? …In kaj dajem v zameno?

 

Avtorsko zaščiteno delo. Kopiranje dovoljeno z navedbo vira. 
© Postaja za izboljšanje kakovosti življenja

 

POMEMBEN DODATEK: Sestavek ni nastal z namenom opravičevanja vedenja ali pozicije žensk v družbi ter postavljanja le-teh v vlogo žrtev. Zapis temelji na podlagi prebranega in slišanega in iz pogovorov z ljudmi, ki sem jih poskušala integrirati v smiselno celoto. Želim si, da bi za vas prispevek predstavljal povabilo za poglobitev vase, odnose z bližnjimi in v prevzemanje odgovornosti za lastno življenje.

 

Viri
Fromm, E. (2012). Anatomija človekove uničevalnosti.

MMC RTV SLO (6. marec 2015). Razlike v plačah med ženskami in moškimi v EU-ju najmanjše v Sloveniji. Dostopno na: https://www.rtvslo.si/evropska-unija/razlike-v-placah-med-zenskami-in-moskimi-v-eu-ju-najmanjse-v-sloveniji/359861

Advertisements