Ljudje, nekateri bolj, drugi manj, razmišljamo o preteklosti – naj bo prijetna, malo manj ali pa celo zelo neprijetna. Če nam te misli včasih dajejo dober občutek, voljo, veselje, a v nas lahko sprožajo tudi neprijetna občutja. Spomini, vezani na manj prijetne dogodke so nam lahko v opozorilo, lahko jih dojamemo kot lekcijo ali pa so vsebina, ki zaposluje naše možgane, ne da bi si to želeli in je celo na našo lastno škodo… Kaj je glavna funkcija spomina in kako torej ljudje razmišljamo o preteklosti?

 

Učenje za življenje. Spomin ima več funkcij. Človeku med drugim služi tudi za to, da se uči. S pomočjo kompleksnih možganskih procesov, kjer je soudeleženih več možganskih struktur,  možgani uskladiščijo informacije, vezane na posamezna doživetja, ki jih potem, ko jih potrebujemo, lahko, če so se nevronske poti utrdile, tudi prikličemo. Ena glavnih funkcij spomina je torej, da človeku pomaga pri izvrševanju vsakodnevnih opravil. Če poskušamo funkcijo spomina prenesti na vsakodnevno življenje, bi lahko rekli, da je njegova glavna vloga integracija izkušenj v spominske mreže na tak način, da se naslednjič, če se je neka strategija izkazala kot neuspešna, več ne poslužimo načina vedenja, ki se je izkazal za neuspešnega, temveč poskusimo problem ali situacijo rešiti na drugačen način. Ta fleksibilnost pri reševanju vsakodnevnih problemov kaže na osebnostno zrelost.

Velikokrat ljudje pričakujemo, da bo izid, navkljub temu, da ponavljamo svoje vedenje, drugačen. Če se žena nad možem vedno, ko se le-ta vrne iz popoldanskega obiska v gostilni, verbalno znese (češ, da že spet ni popravil njenega kolesa, čeprav je v resnici jezna, ker jo mož zapostavlja ali pa zaradi katerekoli druge banalne stvari) in pri tem pričakuje, da ji bo naslednjič prinesel rože in prišel takoj po službi domov, se najverjetneje moti. Očitno je to strategija, ki ne deluje, zato bi bilo dobro, če bi premislila o kakšnih drugih možnostih za to, da bi se zadeva spremenila (npr. direktno naslavljanje problema uporabljajoč »jaz« sporočila, predlog za načrtovanje skupnega časa, itn.). Seveda pa reč še zdaleč ni tako enostavna in očitna – v življenju je pač običajno tako, da so stvari, čeprav morda zunanjemu opazovalcu očitne, glavnim akterjem zgodbe pogosto skrite.

 

Idealiziranje preteklosti. Spomnite se, v kako lepem spominu imate predlanski dopust s skupino prijateljev ali pa z družino. Čeprav ste takrat, če dobro pomislite, imeli poln kufer prilagajanja željam o tem, kdaj bi šel kdo na plažo, skupnega vstajanja na uro, kuhanja in pomivanja posode, glasovanja o tem, kateri večer se gre v klub in kam, itn.

Ali pa se morda spomnite, kako zelo ste bili neučakani, da zaključite neko poglavje v svojem življenju in ste komajda pričakali novega? Zdaj pa se vam zdi, da je takrat bilo veliko boljše?

Saj poznate idealiziranje, kajneda? Idealiziranje osebe, v katero ste se zaljubili, idealiziranje idola iz mladosti, prekomerni optimizem – vse te izkušnje so plod procesa idealizacije. Po psihoanalitični razlagi gre za enega od t.i. obrambnih mehanizmov. Idealizirati je mogoče dogodke, ljudi in lastni self.  Vsi ljudje smo, vsaj v določeni meri, nagnjeni k temu, da idealiziramo – razlikujemo se le v tem, kako, kaj in v kolikšni meri.

Zavedanje idealizacije je prvi korak pri samorefleksiji – smo nagnjeni k idealiziranju drugih ljudi, ki imajo nekaj, česar mi nimamo? Potem gre za različico, kjer menimo, da je idealizirana izkušnja izven našega dosega. Če se zalotite, da pogosto občudujete pare, ki si nežno naklanjajo pozornost in menite, da imajo zagotovo idealni odnos, je možno, da ste zavistni ali ljubosumni. Morda idealizirate prihodnje počitnice, ki verjetno naposled ne bodo nič drugačne od vseh preteklih?  V določeni meri, če ne gre za patološki vzorec, je to način za motiviranje samih sebe, da se lažje soočimo z vsakdanjimi tegobami.

Idealizirate preteklost? Potem je povsem mogoče, da vas je strah prihodnosti, sprememb in negotovosti, ki jo prihodnost prinaša s seboj. Lahko bi rekli, da vaši nostalgični spomini na preteklost pomenijo neke vrste žalovanje za preteklim.

 

Ruminiranje. Pri ruminiranju gre za osredotočeno kompulzivno pozornost na distres in njegove možne posledice namesto rešitev (Nolen-Hoeksema, 1998). Tako jo je definiral omenjeni avtor v svoji teoriji stilov odzivanja (ang. Response Styles Theory). Ruminiranje in skrb sta povezana s tesnobnostjo in negativnimi čustvenimi stanji. Omenjena teorija je bila empirično podprta, zato je ta konceptualizacija splošno sprejeta.

Model samoregulacijskih izvršilnih funkcij (self-regulatory executive function, S-REF) pravi, da je ruminacijo mogoče najbolje razložiti v okviru večnivojskega modela samoregulacije. Ta model pravi, da je ruminacija način mišljenja, ki pomeni ponavljajoče se misli z namenom soočanja z lastno neskladnostjo, pri čemer se oseba osredotoča na vsebino informacij, ki se nanašajo na osebo samo, ne pa na k cilju usmerjeno akcijo.

Če teorijo, predstavljeno v tem odstavku, prenesemo v prakso, to pomeni, da oseba premleva, kako se počuti, kako bi lahko spremenila svoje mišljenje v zvezi s situacijo ter, kako bi v prihodnje lahko preprečila te neprijetne misli. Ključno je, da osebe, ki razmišljajo na ta način, svojo pozornost usmerjajo na svoja čustva (informacije, ki se nanašajo na osebo samo (ang. “self-referent information”) namesto na reševanje problema( torej v cilj usmerjeno akcijo, ang. “goal-directed action”).

V okviru modela S-REF je pomemben koncept tudi metakognicija, ki razlaga povezavo med ruminacijo in depresijo. Kako? Pokazalo se je, da osebe, ki imajo pozitivna metakognitivna prepričanja o tem, da je ruminacija koristna (npr. »Moram ruminirati o slabih stvareh, ki so se zgodile v preteklosti, da bi jih lahko bolje razumel.«), z večjo verjetnostjo preservativno ruminirajo. Ko se prepustijo ruminiranju, se pogosto pojavijo negativna metakognitivna prepričanja o ruminiranju, ki jih opozarjajo na to, da je ruminiranje neprijetno (npr. »Ruminiranje me dela bolnega.«), nekontroljivo (npr. »Če ruminiram, sploh nimam kontrole.«) in je tudi uničevalno za socialne odnose. Vsi ti dejavniki doprinašajo k razvoju in vzdrževanju depresije.

Ruminacija v določeni meri je, čeprav povezana z depresijo, tudi koristna, da lažje razumemo svoj način razmišljanja in čustva. Zdrava mera samorazkrivanja znižuje nivo stresa in ruminacije, če vodi v boljši uvid in razumevanje vira posameznikovega problema. Ko ljudje delijo svoje razmišljanje v kontekstu zaupnega in suportivnega odnosa, je zelo verjetno, da se bodo v svojem osebnem razvoju pomaknili naprej. Nasprotno pa ponavljajoče se ruminiranje in premlevanje iste težave brez, da bi se premaknili naprej, lahko vodi v razvoj patologije. Zagotovo poznate t.i. koruminacijo. Pogosta je med prijatelji ali družinskimi člani: gre za prekomerno premlevanje in diskutiranje problemov v diadnih odnosih.

Preteklost je zagotovo tista, ki nas določa, tako našo sedanjost, kakor tudi prihodnost. V kolikšni meri in kako, lahko v veliki meri odločamo tudi sami. Prvi korak pri spreminjanju načinov razmišljanja je zavedanje, da nam naši načini v življenju v resnici ne služijo. Če opazimo, da s tem sami sebe omejujemo in, da si želimo sprememb, pa temu lahko sledi samoopazovanje in sprememba.

 

Avtorsko zaščiteno delo. Kopiranje dovoljeno z navedbo vira. 
© Postaja za izboljšanje kakovosti življenja

 

Viri

Nolen-Hoeksema, S.; Wisco, B. E.; Lyubomirsky, S. (2008). Rethinking Rumination, Perspectives on Psychological Science. 3(5), 400–424. doi:10.1111/j.1745-6924.2008.00088.x.

Nolen-Hoeksema, S.; S.A., Roberts J.E., Gotlib I.H. (1998). Neuroticism and ruminative response style as predictors of change in depressive symptomatology, Cognitive Therapy and Research. 22, 445–455. Dostopno na: https://www.acsu.buffalo.edu/~robertsj/nolan.1998.pdf
Rose, A. J. (2002). “Co-rumination in the friendships of girls and boys”. Child Development. 73(6), 1830–1843. doi:10.1111/1467-8624.00509.

Smith, J. M.; Alloy, L. B. (2009). A roadmap to rumination: A review of the definition, assessment, and conceptualization of this multifaceted construct. Clinical Psychology Review, 29 (2), 116–128. doi:10.1016/j.cpr.2008.10.003.

 

 

Advertisements