O zadovoljstvu z življenjem in njegovem izboljševanju sem pisala že v preteklih člankih. Danes bom z vami delila kratko razmišljanje o tem, da zadovoljstvo izhaja tudi (ali pa, če sem še bolj drzna, mogoče celo predvsem) iz tega, koliko truda je vloženega v to, da nam je uspelo opraviti neko delo.

Pri tem ne govorimo o deloholizmu, ki je, fiziološko gledano, v svojem bistvu oblika zasvojenosti. Deloholizem poimenujemo odnos do dela, ki človeka žene, da se predaja delu iz notranje prisile. S tovrstnim predajanjem delu gre za beg spred seboj – človek svoj temeljni občutek o sebi poskuša izboljšati in kompenzirati z zakopavanjem v delo. Eno pomembnih prepričanj, ki sooblikujejo ta odnos je, da je delo vrlina in, da je človek vreden in dober le, če veliko dela. Pri vzdrževanju te dinamike imajo, kakor pri vseh drugih oblikah zasvojenskega vedenja, ključno vlogo fiziološki mehanizmi in možganski nagrajevalni krog. O tem, kako opravljanje nalog deluje na nas in naše možgane, sem razlagala tudi že v preteklosti. Če vas zanima več, predlagam branje članka.

Tovrsten odnos do dela človeka žene v osamo, v “odnos z delom”, ki lahko popolnoma zamenja (a ne nadomesti!) odnosov z ljudmi. Najbolj tragično je dejstvo, da ta odnos naposled lahko vodi v splošno nezadovoljstvo ter v hujše duševne težave, vključno z izgorelostjo. S tem kratkim sestavkom smo torej definirali nezdrav odnos do dela.

 

Spomnite se ponosa, ki ste ga občutili, ko ste premagali vzpon na Triglav. Ali pa, ko ste napisali zahtevno raziskovalno delo. Ali pa, ko ste na službenem sestanku pri zahtevni stranki produkt predstavili tako, da se je le-ta odločila za nakup. Ali pa, ko ste po celodnevnem pospravljanju končno zagledali bleščečo svežino vašega stanovanja. Spomnite se več primerov iz svojega življenja in opazili boste, da vaše zadovoljstvo narašča z vašo zaznano težavnostjo nekega opravila. Ne govorimo o “objektivni oceni” tega, kako težko je neko opravilo, ampak o tem, kako ga doživljate vi sami. Kako se torej počutite, če opravite neko opravilo? Dobro!

Zadovoljstvo in sreča, pa tudi smisel, so ključne sestavine življenja. Zato je najdragocenejša popotnica za otroka privzgajanje zavedanja, da je za zadovoljujoče življenje vsak odgovoren sam – z lastno aktivnostjo.

 

Kako? Preberite tukaj.

 

Avtorsko zaščiteno delo. Kopiranje dovoljeno z navedbo vira. 
© Postaja za izboljšanje kakovosti življenja

 

 

 

Advertisements