Čutenje in odzivanje na čustva vašega otroka je najgloblji in najosebnejši način, s katerim sporočate: “Rad/-a te imam.” (Webb, 2017)

Da bi lahko govorili o tem, kako in zakaj je pomembna, najprej definirajmo čustveno čvrstost. Čustvena čvrstost se nanaša na sposobnost posameznika, da se uspešno prilagodi na stresne situacije ali krizne dogodke. Bolj čustveno čvrsti ljudje zmorejo sprejemati udarce, ki jim jih zadaja življenje in se prilagoditi na trajajoče težave, medtem, ko manj čustveno čvrsti posamezniki težje prenašajo stres in življenjske spremembe nasploh.

Čustvena in fizična čvrstost sta sposobnosti, s katerima pridemo na svet. Zagotovo poznate te razlike tudi iz svojega življenja: nekateri od nas smo vedno bili “občutljivi” in tenkočutni otroci, medtem, ko za druge velja, da jih prav nič ni nikoli vrglo s tira. Nekateri od nas uživamo v fizični aktivnosti in uživamo, ko pridemo zvečer domov umazani od igre v blatu, medtem, ko drugi ne marajo divje ali intenzivne fizične aktivnosti. K razvoju osebnosti torej doprinašajo tako biološki, kakor tudi socialni dejavniki, pa tudi mi sami s svojimi značilnostmi, ki smo jih prinesli na svet. 

vzgoja

Starši si za svoje otroke želijo najboljše. Želijo si ravnati “prav” in zavedajo se, da je način, na katerega ravnajo v zvezi s svojimi otroki, pomemben. Toda starševska vloga je ena najkompleksnejših vlog, ki jih dobimo v svojem življenju in le redki v svet starševstva vstopijo pripravljeni in opremljeni na to, da bi lahko zadovoljevali otrokove potrebe. Še posebej tistih, ki se nanašajo na čustvene potrebe otroka.

Čeprav imamo nadvse radi svoje malčke, samo ljubezen (v nobenem odnosu) ni dovolj. Če se starš ne zmore uglasiti na otrokova čustvena stanja, se otrok na nekem nivoju čuti spregledanega – celo ne glede na to, koliko pozornosti mu starš namenja na druge načine. Zavedati se moramo, da so čustva dobesedno del otrokove fiziologije, torej telesnih procesov. Čustva so najgloblji osebni in biološki del celote, katere je. Zato je opaziti, videti, upoštevati in se odzivati na otrokova čustva najgloblji in najosebnejši način, s katerim mu sporočate, da ga imate radi.

Številne raziskave in izsledki iz prakse kažejo, da je ključni čas, da se naučimo sposobnosti, vezanih na čustveno področje, prav otroštvo. Za starše, ki so bili v otroštvu sami čustveno prikrajšani, je naloga čustvenega uglaševanja na svojega otroka zelo težka naloga. Dodajmo še, da so otrokova čustva pogosto skrita za njegovim vedenjem: lažje se je razjeziti na otroka, ki “kuha mulo”, namesto, da bi preverili, kaj je povzročitelj “kuhanja mule”.

 

Kako vzgojiti čustveno čvrstega otroka?

1. Upoštevajte to, kdo je vaš otrok v resnici. Opazujte resnično naravo vašega otroka in mu jo zrcalite. Kaj ima rad, česa ne, kaj ga razjezi, česa se boji in s čim se bori? Vračajte otroku ta opazovanja na neobsojajoč način. Tako otrok lahko sebe vidi skozi vaše oči in tako pridobi zavedanje, da ga dobro poznate.
2. Začutite čustveno povezavo z otrokom. Stremite k temu, da boste to, kar otrok čuti, začutili tudi sami, četudi se s tem ne strinjate. Ubesedite čustva, saj ga boste tako naučili sposobnosti poimenovanja čustev.
3. Na otrokove čustvene potrebe se odzovite na kompetenten način. Ne sodite o otrokovih čustvih v smislu, da je to, kar čuti, prav ali narobe. Zakaj je sojenje o otrokovih čustvih škodljivo? Tako otroku sporočamo, da so določena čustva prepovedana, s čimer mu dajemo popotnico za življenje – da je potrebno nekatera čustva potlačiti in zanikati. V resnici se vznik čustva, tako v otroštvu, kakor tudi kasneje v življenju, v vsakem primeru zgodi, vendar ga obrambni psihični mehanizmi potlačijo, še preden bi ga lahko začutili. To deluje rušilno na vse nivoje človekovega življenja – od odnosa do sebe do odnosa do zunanjega sveta. Poglejte torej, kaj se skriva za nekim otrokovim čustvom in se vprašajte, kaj ga sproža. Pomagajte otroku, da bo poimenoval tisto, kar občuti in pomagajte mu, da se bo s čustvom soočil. Pri tem upoštevajte razvojno obdobje otroka.
4. Učite ga smo-odpuščanja z modeliranjem sočutja. Ko se otrok zmoti ali sprejme slabo odločitev, mu pomagajte, da bo razumel, v čem je bila izbira slaba, kateri del napake pripada njemu in kateri komu drugemu in tudi, koliko so k temu, da je izbira bila slaba, prinesle zunanje okoliščine. To mu pomaga, da ugotovi, kako napako popraviti, brez da bi sam sebe krivil ali obsojal.
5. Pokažite otroku, da vam je všeč in, da ga imate radi. Otrok mora vedeti in čutiti, da ga imate radi in, da vam je všeč. Topli objemi, smeh in iskren užitek v zavedanju edinstvenosti osebnosti vašega otroka peljejo do tega, da bo otrok tudi sam sebe doživljal tako. Da bi poudarili pomen besed in dejanj v dajanju otroku sporočil o sebi, dodajmo še, da vedeti, da si ljubljen ni enako, kakor čutiti, da si ljubljen. Ne izpustite priložnosti, da bi zamudili majhne priložnosti za to, da otroku namenite pozornost. Otroštvo je sestavljeno iz številnih majhnih čustvenih trenutkov – več jih delite skupaj z otrokom, bolje bo to za otroka, ko odraste.

 
Čeprav raziskave kažejo , da je čustvena odpornost nekaj, česar se lahko deloma priučimo ali jo izboljšamo ne glede na to, kakšne predispozicije smo prinesli na svet, se sama, na podlagi izkušenj iz prakse in preučene literature, pridružujem splošnemu mnenju strokovnjakov, da je obdobje otroštva in s tem značilnosti, ki se razvijejo v tem obdobju, odločilnega pomena za vse življenje. Zakaj, v tem obdobju so možgani, čeprav ostajajo plastični vse življenje, očitno najbolj dovzetni za razvoj temeljnih značilnosti, ki določajo osebnostno strukturo in ostale značilnosti, ki bodo določale posameznikovo osebnost.

To, kako je otrok čustveno obravnavan s strani staršev, določa to, kako bo obravnaval sam sebe v odraslosti. Za ponazoritev si poglejmo primer: otrok, ki od staršev ne prejema dovolj realističnega in srčnega priznanja za svoje dosežke, lahko odraste v osebo z nizko samopodobo in le malo zaupanja v svoje lastne sposobnosti. Po drugi strani ima tudi pretirano in nerealistično odobravanje lahko za posledico razvoj nezrele osebnosti s težavami na čustvenem in osebnostnem področju, ki segajo v drugo skrajnost, na primer v oblikovanje prepričanja o svoji grandioznosti.

Starševstvo je, z vsemi svojimi nalogami in obveznostmi velik izziv. Toda posvečanje pozornosti čustveni plati vašega odnosa z otrokom je zagotovo vredno vašega truda. Če se sliši prezapleteno, vam polagam na srce, da si zapomnite sledeče: ključno je, da vas vodi predvsem vaša iskrena želja razumeti otroka, kar boste najuspešneje dosegli, če se boste zmogli uglasiti na njegova čustvena stanja ter ubesedovanje tega, kar se dogaja z otrokom. Če otrok ve in čuti, da ga imate radi in, da vam je všeč, bo tudi sam sebe doživljal kot vrednega. Ni to ena najboljših in hkrati najlepših popotnic za vse življenje?

 

Avtorsko zaščiteno delo. Kopiranje dovoljeno z navedbo vira. 
© Postaja za izboljšanje kakovosti življenja

 

Viri

Cvetek, R. (2009). Bolečina preteklosti: Travma, medosebni odnosi, družina, terapija. Celje: Mohorjeva družba.

Webb, J. (2017). Got Kids? 6 Ways to Make Them Emotionally Resilient. Psychology today. Dostopno na: https://blogs.psychcentral.com/childhood-neglect/2017/03/got-kids-6-ways-to-make-them-emotionally-resilient/

 

Vir fotografije
https://www.shutterstock.com/video/clip-2292056-stock-footage-silhouettes-mother-and-baby-sunset.html

 

 

 

Advertisements