Vsak starš si za svojega otroka želi najboljše. Toda včasih z ravnanjem, ki izhaja iz tega, da bi otroku želeli omogočiti “srečno otroštvo”, v resnici dolgoročno napravljamo veliko škodo. Če so prejšnje generacije staršev za svoje otroke želele, da bi odrasli v zdrave, poštene in delavne ljudi, je, po izkušnjah sodeč, kot pravi Marko Juhant, staršem današnjega časa pomembno, da so njihovi otroci zdravi, uspešni in srečni. Tovrstno vodilo, ki izhaja iz logike potrošništva (in permisivne vzgoje), v vzgoji otrok ustvarja veliko zmede in tudi škode, ki terja davek na področju čustvenega oziroma duševnega razvoja.

Sodišče vsako leto izda mladoletnikom (!) približno 30 prepovedi približevanja staršem (samo pomislimo, koliko je še primerov, ki sploh ne pridejo do sodišča…). Običajno starši teh nasilnih otrok pravijo, da so otroku vse dali in omogočili, zdaj pa jim to dela… in se sprašujejo, kje so zamočili, da se jim zdaj dogaja. Običajno so to starši, ki otrok niso vzgajali na avtoritativen način, s primernim nivojem frustracij ter doslednim postavljanjem meja. Običajno so jim omogočili vse.

 

Kako lahko torej kot starš zaobidemo pasti vzgoje in otroku damo dobro popotnico za zadovoljujoče življenje?

Ključno je, da otroku omogočite izkušanje zadovoljstva, ki izhaja iz občutka lastne sposobnosti že zgodaj v življenju – majhni otroci so visoko motivirani za sodelovanje, zato ne oklevajte pri premišljevanju, ali malčka naj vključite v opravljanje enostavnih del, ki jih že zmore. Starše pri vključevanju v delo pogosto skrbi, da bi otroci umazali pohištvo, svoja oblačila ali se poškodovali itn. Toda bodimo realni: tudi s tem, ko mu pri kosilu zaupate v uporabo vilico, s katero natika krompir, tvegate, da se bo poškodoval. In, kakor se je s poskusi in napakami naučil uporabe vilice, mu je potrebno omogočiti tudi razvijanje drugih spretnosti, pomembnih za življenje. Omogočanje razvoja teh spretnosti poteka zgolj in samo z lastno akcijo. Pri tem so sestavni deli procesa učenja tako neznanje, nespretnost, in napake, kakor tudi obvladovanje in napredovanje. Brez prvega ni drugega, in tudi, ko pride drugo, se v proces vrača drugo. Zato je ključno, da se človek nauči vztrajati, da se nauči, da si mora vzeti počitek, ne pa obupati in vreči ob prvem neuspehu puško v koruzo. Če namesto otroka delo opravljamo mi, sam pa je s prvim neuspehom soočen šele v najstniških letih, je povsem mogoče, da se z njim ne bo znal soočiti tako, da bi v nalogi vztrajal. Še več, v njem lahko neuspeh sproži veliko duševno stisko!

“Otroci hočejo težko”. Tudi odrasli delujemo na podoben način: zadovoljstvo najdemo v zahtevnih opravilih – večji je izziv, večje je zadovoljstvo. Če otrokom damo na izbiro kamne različnih velikosti, bodo najprej izbrali najtežji kamen – skoraj ni otroka, ki bi mu predstavljalo izziv dvigovanje lahkega kamna. To izvira iz njegovega zavedanja, da je (najbolj) težko (najbolj) zadovoljujoče. Tudi pri otrocih, za katere mislimo, da ne morejo, v resnici želijo težko. Problem nastane, ker starši svojim otrokom želijo otroštvo brez stresa, čim mehkejše prehode in zagotavljanje vseh možnosti. Torej jim želijo, da bi jim bilo lahko. V resnici pa jim je zaradi tega lahko kasneje v življenju veliko težje. To vključuje tudi dejstvo, da je dobra vzgoja za zadovoljujoče življenje sestavljena tudi iz momentov, ki narekujejo, da je potrebno izbrati tisto, kar je manj prijetno, ker je prav. To je eno od osnovnih vodil za vsakdanje življenje in tudi za pridobivanje in vzdrževanje dobrega občutka o sebi. Samo lastna aktivnost vodi v zadovoljstvo! Za to pa je marsikdaj potrebno početi tisto, kar “ni fajn” namesto tistega, kar “je fajn” in nam omogoča trenutno ugodje in takojšnjo zadovoljitev potreb (takojšnjo gratifikacijo).

Motivacija izhaja iz latinske besede “movere” in v svoji osnovi pomeni “premakniti”. Dobro je, če znamo izkoristiti mehanizme, ki so znotraj človeka. Otrok se upira prelahkemu delu, torej delu, ki mu ne predstavlja izziva. Otroke je potrebno učiti stvari, ko so jim še težke. S sesanjem stanovanja ne čakajmo do 13 leta. Takrat smo za to že prepozni. Z učenjem je potrebno pričeti, ko to opravilo otroku še predstavlja izziv. Vsak 4-letnik je sposoben delati s sesalcem. Kako? Začeti je potrebno v kakšnem manjšem prostoru. S konfeti potresemo tla, da bo delo še bolj zanimivo (kjer je potrebno, še malo bolj, da je še posebej pozoren) in, da razloči, kje je prostor že posesan in kje ne. Delo je zaključeno šele, ko je sesalec tudi pospravljen na mesto, kamor sodi. Preverite, ali je kje ostalo še kaj konfetov in preverite, ali je vse posesal, preden sesalec tudi pospravi. Kako postopati potem? Nagovorite ga s povabilom, da bosta skupaj pogledala, kako mu je šlo. Pohvala, da je “Priden” je nepotrebna, saj je jasno, da je priden! Ključna je ocena njegovega opravljenega dela, ki mu zagotavlja dober občutek o sebi in to je tisto, kar ga zares zanima. “Anej, tole pa si tako dobro posesal, kot, če bi jaz.” Ker je vse delo, od priprave stroja do opravljanja dela in pospravljanja opravil sam, bo zadovoljen in ponosen nase. Obljube o bombonih, čokoladah, igračah so odveč, saj je s tem pridobil dober občutek o sebi, kar mu bo pomagalo izgrajevati svojo samopodobo. Osnova za izgradnjo dobrega občutka o sebi je povratna informacija, ocena opravljenega dela, ki jo otrok razume in ponotranji, ne pa nagrade v obliki denarja, bombonov in čokolad. Za nazornejši opis in za ukrepanje v zvezi z zunanjimi nagradami si oglejte spodnji video posnetek (od 20. minute dalje).

Marko Juhant, ki pri svojem delu izhaja iz številnih izkušenj dela z otroki, opozarja tudi na problem nerazvite slušne pozornosti. Otroci današnjega časa pogosto nimajo razvite slušne pozornosti, kar ima za posledico mnenje, da so otroci “žleht” in razvajeni. V resnici nimajo občutka, da so izrečene besede namenjene njim: slišijo ukaz, vendar nimajo občutka, da je namenjen njim. Za nazornejši opis spodnji video posnetek od 40. minute dalje, kjer Marko Juhant opisuje fenomen na podlagi primera in možnih zapletov v družini oziroma partnerstvu ob vzgoji. Ključno je, da si starš zada način za dajanje navodil (ki izključuje prepričevanje, naj opravi neko delo, celo popoldne) in tudi, kako bo ravnal, ko se bo otrok upiral.

 

 

Čeprav v članku na kratko povzemam nekaj vodil, ki jih predstavi Marko Juhant, si lahko v videu enega od njegovih predavanj, ki so vedno poučna, hkrati pa zanimiva in tudi hudomušna, ogledate še:

Problem dajanja daril. Problem sodobnih generacij je, da se vrednost osebe enači s tem, kar poseduje.

Problem strahu pred tem, da bi se otroku kaj zgodilo in uničujoče posledice “helikoptrske vzgoje” za družinski sistem in še posebej za otroka.

 

 

Vir posnetka: https://www.youtube.com/watch?v=LJ35QdhTYqY

Vir fotografije: http://www.familiescanwny.org/

Advertisements