Človek je simbolno bitje. In je socialno ter odnosno bitje. Če to združimo ter poskušamo navedeni trditvi utemeljiti, pomeni, da je človek bitje, ki je predispozicionirano k iskanju pripadnosti skupnosti, da se oblikuje na podlagi socialnih interakcij in, da se za komunikacijo ter sporazumevanje poslužuje simbolov in jezika.

Pa se bom odmaknila od definicij k razmišljanju o nas, ljudeh. Velikokrat se sprašujem, kako je mogoče, da tiste ljudi, ki so za nas najpomembnejši, slej ali prej začnemo jemati za samoumevne in se do njih vedemo na načine, ki lahko tudi bolijo. Naše socialne mreže so običajno skupnosti ljudi, ki so nam na voljo za podporo, a se do njih (in oni do nas) pogosto vedemo tako, kot se do kateregakoli tujca ne bi nikoli v življenju. Pogovorno rečemo kar, da smo z nekom “postali domači”. Rečemo vse, kar nam pade na misel – in, kar se tiče iskrenosti, je tako tudi prav. Ampak, kako je mogoče, da delujemo tako, da se nam tudi v teh odnosih utrinjajo najrazličnejše misli, ki, če jih izrečemo, lahko ustvarjajo v odnosu (še posebej, če imamo na drugi strani občutljivo osebo), veliko škodo. Kako je mogoče, da smo tako različni? Kako je mogoče, da je vsak drugačen pa vendar nas nekaj vseeno vleče skupaj?

Kako je lahko tisto, kar je “domače”, lahko tudi boleče? Nemalokrat se v bližnjih odnosih poraja celo nasilje. Kako je mogoče, da smo sposobni v tolikšni meri škoditi najbližjemu pa tudi tujcu? Kaj nas v resnici žene v takšno vedenje? Kako je mogoče, da smo ustrojeni tako, da te stvari, če jih pogledamo od daleč in brez, da bi jih poskušali razložiti s katerokoli paradigmo s področja znanosti o človeku (torej brez, da bi iskali vzroke, razloge in razlage), postanejo naravnost žalostne?

Povod za pisanje tega sestavka sem dobila ob gledanju kratkega video prispevka o t.i. “emocionalni revoluciji”, ki jo je v širši (medijski) slovenski prostor vnesla zdaj že, zavoljo nastopa na eminentnem TedxLjubljana dogodku, slavna zdravnica, ga. Sanela Banović. Potrebovali smo to in potrebujemo še več tovrstnega ozaveščanja! Banovićeva pravi, da ljudje potrebujemo za to, da bi bili srečni in zdravi, 7 objemov dnevno (v študiji, izvedeni v Švici, kjer je sodelovala, so ugotovili, da sedem objemov na dan, bližina, pomeni toliko serotonina kot ena tableta) in prijazne besede; besede, ki niso toksične. Psihologija uči, da je odgovornost človeka na njem samem, torej, da se mora naučiti obvarovati pred toksičnostjo, ki jo prejema od socialnega okolja. To pomeni, da razvija in poseduje dober občutek o sebi in čustveno čvrstost – tako, da se ga besede ne dotaknejo. In, če nadaljujem: če me kak očitek še posebej vznemiri, je to znak, da imam z vsebino očitka zares problem (s čimer se strinjam). Hkrati pa drži, da očitki in opazke pogosto bolj odražajo mnenja in stališča tistega, ki jih izreče o njem samem.

Iz lastne izkušnje vem, kako te lahko na primer vsem dobro znano (slovensko) “jamranje”, če nisi na to pozoren, potegne vase. Pa ne, da bi imel zaresne, nerešljive težave. Ker tako ali tako veš, da jih boš, tako ali drugače, rešil. Ker pač drugače ne more biti. Jamraš pa vseeno, iz solidarnosti do drugih, ki jamrajo in, ker imaš občutek, da te bo to z njimi povezalo. In, da ne bi slučajno ti izstopal iz skupine in bil brez problemov, ker potem je mogoče predvidevati, da ti gre predobro! …Kaj vse ljudje počnemo zavoljo zagotavljanja pripadnosti skupnosti, kajne? In precej žalostno, ko slišiš, da je nekdo, ker noče sodelovati v tej igrici (ali katerikoli drugi igrici, ki jih ljudje igramo ljudje), bil iz kake skupine, kratkomalo, izločen ali pa označen kot čudak.

…Torej, zakaj me je stavek ge. Banović navdihnil tudi za pisanje sestavka? Težko je manevrirati skozi vsakdan, če je toksičnosti preveč. In zame še posebej, če jo doživljam kot bedasto. Kot na primer tisto brezvezno medsosedsko “pikanje” in obreganje, ko kdo vloži nekaj truda v obnovo hiše in izbere nenavadno barvo fasade (ki mu je, mimogrede, pač všeč) ali pa, ko sosedov Miha pride domov s piercingom v ustnici. Ali pa, ko se sosedova “tamlada” ločita in vsi vedo bolje od njiju, kaj bi v resnici morala storiti in početi. In še bi lahko naštevala. Zakaj je enostavneje soditi, namesto, da bi enostavno opazili, kako zelo smo si različni? Kako zelo so naša življenja različna? Da bi opazili in spoštovali različne načine, na katere živimo in bili navdušeni nad tem, kako različne okuse imamo? Zakaj ne moremo opazk in sodb zapakirati v stavek, v katerem bi na primer izrazili iskreno občudovanje drugačnosti drugega? In zakaj je soseda težko enostavno povprašati o navdihu za odločitev, bo barva njegove fasade temno vijolična. Zakaj je lažje soditi, kakor (vsaj poskusiti) razumeti? Enako velja za situacije, ko se prepiramo. Kdaj se bomo naučili (ker na evolucijo pač ne moremo računati) vklopiti razmišljujoči, razumni del možganov in zaustaviti tistega, ki nas nemudoma postavi v “beg ali boj pozicijo”? Kolikokrat se je že zgodilo, da ste pol ure izgubili za to, da se na koncu ugotovili, da se sploh niste prepirali o isti stvari?

Izrečene besede ge. Banović poudarjajo, da je velikega pomena pošiljateljev namen oziroma podton sporočila. Torej, res je, da zunanjosti in tega, kako se drugi vedejo ne moremo kontrolirati. Lahko pa kontroliramo sebe in svoje vedenje ter se toksičnim ljudem enostavno odmaknemo. Ampak za nekatere ljudi to lahko pomeni izolacijo. Je to res rešitev? Če pa vidimo, da smo ustrojeni tako, da drug drugega potrebujemo. In koliko ljudi na svetu je zaradi tega osamljenih? Koliko ljudi v Sloveniji je osamljenih? Preveč. In verjamem, da nekaj od teh tudi zavoljo lastne toksičnosti ali toksičnosti socialnega okolja (ali obojega) in potencialno tudi zaradi kakšne lastne prikrajšanosti (revščina, invalidnost,…). Menim, da so te besede lepo povabilo, da se vsak pri sebi zamisli in ob naslednji izjavi, ki naj bi drugega obsodila, žalila ali ga na kakršenkoli način označila, ugrizne v jezik ter se najprej vpraša, ali si tega zares želi. Če bi sam sebe vprašal, zakaj to počne in kaj je njegov namen, pa smo že tako ali tako na konju!

Potem je tu še iskrenost, ki se začne pri majhnih, razmeroma nepomembnih rečeh. A saj vsi vemo, kako je: iz majhnega raste veliko. In tako začetna majhna ter nepomembna laž lahko vodi v večjo laž. Zakaj nas je strah, da bomo drugega užalili, če bomo povedali svojih resničnih, pravih, iskrenih in globokih želja? Zakaj se zlažemo, da nočemo na zabavo, ker “imamo delo”? Zakaj rečemo, da smo na “službeni dolžnosti”, ker se nam za vikend pač ne ljubi iti na obisk in bi ga raje preživeli doma ob gledanju televizije, zleknjeni na kavč? Kako smo lahko sploh tako zelo prepričani, da si drugi tako neizmerno želi naše družbe, da bo službena dolžnost edino zadostno opravičilo, da se ne oglasimo? Zakaj predvidevamo, da bo nek pripetljaj imel nek določen izid, če pa se še sploh ni zgodil (ja, seveda, sklepamo na podlagi preteklih izkušenj… ampak pozabljamo, da je ta izkušnja v resnici povsem nova)? Bo že držalo, da s t.i. belimi lažmi ohranjamo naša prijateljstva in dobre medsebojne odnose. Ampak ali ni jedro teh najtesnejših odnosov, ki naj bi bili prostor varnosti in sprejemanja, iskrenost? In dajmo roko na srce, tudi bela laž je – laž. Vprašajmo se: kakšen odnos je sploh odnos, v katerem iz kateregakoli razloga že (ne upamo, nočemo, ne znamo…) povedati resnice? Včasih imam občutek, da zaradi nenehnega prikrivanja in prirejanja resnice (tudi v obliki t.i. nedolžnihbelih laži) v resnici sploh ne vemo, kakšni smo sami in kakšni so drugi, česa si v resnici želimo in nenazadnje tudi, kako naša družba deluje v medsebojnih odnosih.

In potem še pričakovanja. Zakaj mislimo, da bi drugi moral vedeti, česa si želimo? Kot, da bi pričakovali, da vidi v naše misli! Ljudje smo tako različni, da je pričakovanje, da nam bo nekdo ustregel, če mu sploh nismo povedali, česa si želimo, priznajmo, naravnost smešno.

In da ne bo ta objava eno samo izpraševanje, naj za konec dodam še nekaj vodil za ravnanje v medosebnih odnosih ali kako lahko doprinesemo sami k temu, da bodo naši odnosi bolj zadovoljujoči.

 

.1. Skoratovo cedilo

V stari Grčiji je Sokrat slovel kot človek, ki ceni znanje. Neki dan je k njemu pristopil znanec in mu rekel: “Veš kaj sem pravkar slišal o tvojem prijatelju?”
“Čakaj malo,” mu odgovori Sokrat. “Preden mi kaj rečeš, bi rad opravil mali test. Test trojnega kriterija.”
“Trojnega kriterija?”
“Točno tako,” nadaljuje Sokrat, “preden mi začneš kaj govoriti o mojem prijatelju, bi mogel za trenutek razmisliti, če vse to zadovoljuje že omenjene kriterije. Prvi kriterij je RESNICA. Si popolnoma prepričan, da je vse, kar mi imaš za povedati resnica?”
“Ne, odgovori znanec, “pravzaprav sem to pravkar slišal in …”
“Dobro,” reče Sokrat, “to pomeni, da nisi popolnoma siguren, je to resnica ali ne. Poglejva zdaj drugi kriterij, kriterij DOBREGA. Je to, kar mi imaš za povedati o mojem prijatelju, nekaj dobrega?”
“Ne, nasprotno …”
“Torej,” nadaljuje Sokrat, “želiš mi povedati nekaj slabega o njem, nisi pa gotov, če je to res. Nadaljujva s testom, ostal nama je še en kriterij, kriterij KORISTI. Bo to, kar mi imaš za povedati o mojem prijatelju, meni kaj koristilo?”
“Ne, niti ne.”
“No,”reče Sokrat: “če to, kar mi želiš povedati, ni resnica, za prijatelja ni dobro, zame pa ni koristno, zakaj bi mi to sploh povedal?”

 

.2. Upravljanje z jezo

Razjeziti res ni težko. To zmore vsak. A biti jezen na pravo stvar, ob pravem času, iz pravega razloga, na pravi, asertivni način in v pravi meri je vse prej kot preprosto.

 

.3. Blagost. Sočutnost. Odprtost. Sprejemanje.

Naj nas vodijo. In zavedanje, da je vsak zase svet. Da smo v redu. In, da smo dovolj.

 

 

Avtorsko zaščiteno delo. Kopiranje dovoljeno z navedbo vira. 
© Postaja za izboljšanje kakovosti življenja

 

 

Advertisements