Ravno danes sem naletela na članek, v kateri ena od slovenskih plesalk pri ljubljanski Operi pravi: “Nikoli mi ni bilo težko plesati pred ljudmi in se odpreti na odru, v zasebnem življenju pa tega ne zmorem.” Prepričani smo, da bomo z odpiranjem srca, torej s priznavanjem, da nam je težko, da smo jezni, da smo žalostni, da smo vznemirjeni ali pa veseli, drugim pokazali svojo šibkost. V resnici pa je iskren izraz čustev “zgolj” znak, da smo ljudje: da čutimo in, da smo ranljivi. Priznanje ranljivosti marsikdo enači s priznanjem šibkosti. To je daleč od resnice. Ne glede na to, kako zelo se trudimo, da čustev ne bi čutili, le-ta nenehno vznikajo. Nenehno se porajajo, in, če jim ne dovolimo, da dosežejo našo zavest, torej, da jih začutimo, bodo svoj izraz poiskala na kak drug način (npr. v obliki najrazličnejših bolezni). Samo čustvovanje je torej znak, da smo ranljivi.

In, če je sprejemanje lastnih čustev nepredstavljiva in izjemno ogrožajoča izkušnja, kako zelo nas je lahko strah čustev ljudi okrog nas! Ste že kdaj opazili, da so ljudje, ko ste poskušali odpreti pogovor o kaki temi, na katero so običajno vezana močna čustva, preusmerili pozornost, preslišali vaš poskus za pogovor o tem ali pa so vas odslovili zgolj z nekaj dobronamernimi besedami v znak podpore? Zagotovo ste se počutili nerazumljene. Toda tega jim, seveda, ne gre očitati: vsak tak odziv je namreč znak, da je tema enostavno preveč boleča, da bi ji namenjali zavestno pozornost. Včasih pa je kak dogodek, kot na primer izguba, celo tako boleč, da nam zmanjka besed, a bi vseeno radi izrazili svojo podporo, pa enostavno ne vemo, kako. Zgodi se lahko tudi, da zaradi skrbi, da bi rekli kaj napačnega, nekaj, kar bi lahko izzvalo še več neprijetnih čustev, izberemo umik.

 

Kako in kaj reči, ko se bližnji sooča s težkimi občutji in čustvi (povzeto po Meekhof, 2017)?

Iskrenost in jasnost. Preprosto recite, če tako tudi čutite: “Ne morem si predstavljati tvoje bolečine. Enostavno mi je zmanjkalo besed.” Čeprav se sliši kot obrabljena fraza, je, če tako čutite, resnica. Bolečine drugemu ne moremo vzeti, prav tako zanj nimamo čarobne rešitve. Največ, kar lahko ponudimo, je iskrenost, ki bo na sogovornika delovala bolj blagodejno, kakor poskus besedičenja, da bi izpadli modri.

Delite spomin na preminulega. Misli lahko zapišete ali jih izrečete osebno. S tem pokažete, da mislite nanje in na preminulega.

Ponudite praktično pomoč. To je akcijsko naravnana pomoč, in sicer v obliki pomoči z otroci ali v gospodinjstvu. Nobeno opravilo ni premajhno, zato ne oklevajte in ponudite pomoč.

Ponudite čas za druženje. Ideja: skupno kosilo ali večerja. Po slovesu od preminulega se proces žalovanja šele dobro začne. Žalujoči se prične zavedati in čutiti spremembo. To ne pomeni, da morate nuditi terapevtsko obravnavo – pomembno je le, da “ste tam”. Žalovanje je namreč intenzivno osebna in intimna izkušnja, zato je socialna podpora zelo pomemben del tega procesa. Naj vas ne bo strah in zavedajte se, da za to, da ponudite pomoč, ni nikoli prepozno.

 

 

Avtorsko zaščiteno delo. Kopiranje dovoljeno z navedbo vira. 
© Postaja za izboljšanje kakovosti življenja

 

Reference:

Meekhof,  K. (10/04/2017).
Five Things to Say or Do for the Bereaved. Psychology Today. Dostopno na: https://www.psychologytoday.com/blog/widows-guide-healing/201704/five-things-say-or-do-the-bereaved

 

Advertisements