Pozitivne afirmacije je populariziral na začetku 20. stoletja francoski psiholog Emile Coué in imajo še dandanes pomembno vlogo v delu gurujev za samopomoč, raznih coachev in tudi psihologov (Williams, 2013). Psihologija s svojimi merskimi metodami poskuša ugotoviti, ali so metode, ki se jih ljudje poslužujemo za to, da bi izboljšali ali ohranili svoje blagostanje oziroma duševno zdravje, učinkovite. Pri odgovarjanju na to vprašanje je pomemben faktor tudi odgovor, ali ima metoda le kratkoročne učinke ali pa je učinkovita na dolgi rok. Vas zanima, če so pozitivne afirmacije zares učinkovite in kako se procesa lotiti na način, ki lahko zagotovi pozitivne učinke?

 

Osnovna ideja pozitivnih afirmacij
Ideja pozitivnih afirmacij je ponavljanje stavkov (ki se jih poslužujemo, da bi na primer zaslužili več denarja, da bi izgubili odvečne kilograme in uspešno izvedli javni nastop), ki jih namenjamo sebi, da bi s ponavljanjem le-teh sami sebe prepričali v resnico teh stavkov in na ta način vzpodbudili svojo samopodobo (Williams, 2013). Raziskovalci, ki se ukvarjajo z nevroznanostjo, ugotavljajo da ima ponavljajoče se razmišljanje učinek utrjevanja nevronskih poti v možganih. Predstavljajte si na primer učenje: s ponavljanjem snovi za kak šolski predmet usvojimo znanje na podoben način – tako, da se utrjuje nevronska pot. Enako je z “jamranjem”- več, kot to počnemo, bolj se utrjujejo nevronske poti, kar pomeni, da bomo posledično večkrat in lažje priklicali v zavest material jamranja (in sami sebe delali nesrečne in nezadovoljne) (Gana, 2016). Pri tem se poraja vprašanje, ali velja enako za “učenje snovi” o sebi, svojih vrednotah in v zvezi z umevanjem sebe…

 

Kaj pravijo raziskave?

Afirmacije lahko varujejo pred uničujočimi učinki stresa (in sicer tako v smislu nevroendokrinega odziva (izločanje stresnih hormonov, kakor sta kortizol in epinefrin), kakor tudi na samozaznano tesnobnost (mere samoporočanja, torej reševanje vprašalnikov, ki merijo anksioznost) na proces reševanja problema (ugotovljeno je bilo celo, da ljudje dejansko nalogo rešijo bolje, če se poslužijo afirmacij).

 

 

 

Kako se lotiti “naloge” samopotrjevanja? … In kako deluje?

Odgovorite na 3 preprosta vprašanja:

1) Kaj je moja temeljna vrednota ali vrlina?

2) Zakaj mi je pomembna?

3) Kdaj se pri meni izrazi?

 

Ni potrebno, da je misel, ki jo izrečemo sami sebi v procesu samopotrjevanja, direktno povezana z nalogo, pred katero smo se znašli. Jedro samopotrjevanja je namreč spominjanje samega sebe na dejstvo, da bomo, ne glede na to, v kakšno situacijo smo se podali, iz nje izstopili kot mi sami.

 

 

Raziskave kažejo, da ima samopotrjevanje (ang. self-affirmation) merljive pozitivne nevrofiziološke učinke. Po drugi strani pa nekateri avtorji menijo, da ima lahko ponavljanje pozitivnih afirmacij za nekatere ljudi (npr. za ljudi z visoko samopodobo) sicer pozitivne učinke, a za druge (tiste, ki so na drugi strani kontinuuma visoke samopodobe in bi najbolj potrebovali nekakšno učinkovito orodje), uničujoč učinek (Williams, 2013). V eni od raziskav so psihologi ugotovili, da ima lahko ponavljanje stavka: “Sem ljubezniva oseba” (Pozor: udeleženci si vsebine stavka niso izbrali sami, zato se z njim verjetno niso mogli identificirati!) za udeležence, ki so imeli visoko samopodobo, pozitivne učinke (a le majhne), medtem, ko so se posamezniki z z nizko samopodobo počutili slabše (Williams, 2013)! Pri nalogi, kjer so udeleženci lahko sami navedli lastne negativne in pozitivne misli o sebi, so se osebe z nizko samopodobo počutile bolje v primerjavi z nalogo, kjer so morali izključno ponavljati samopotrditvene misli – najverjetneje se je tak učinek izrazil še posebej v primeru, ko so morali ponavljati stavke, ki jih je napisal nekdo drug, ne pa sami – torej se z njimi niso mogli identificirati. Ker se stavki, vezani na vrednote, tičejo naše pozicije o sebi in o svetu, je povsem mogoče, da so se udeleženci, ki nimajo ponotranjenega takšnega občutka o sebi, počutili slabše, ker so se zavedli, da se o sebi ne počutijo tako, a so menili, da bi se o sebi morali počutiti tako. Če vsebina pozitivnih afirmacij ne sovpada s  percepcijo samega sebe, to ustvarja konflikt in možnost, da se bo poskus opolnomočenja s pomočjo afirmacij izjalovil.

Ključno je, da razumemo, da je proces samopotrjevanja (ang. self-affirmation) v resnici proces identificiranja in osredotočanja na svoje lastne najpomembnejše vrednote. Če se torej znajdemo v situaciji, ko moramo rešiti zahtevno matematično nalogo, si ne lažimo, da smo matematični genij, temveč se osredotočimo na tisto, kar je res in tisto, česar nihče ne more spremeniti. Ideja je, da svojo pozornost glede sebe usmerimo v pozitivno sidro.

Ljudje smo si različni – kar deluje za nekoga, za drugega pač ne. Najbolje in največ se naučimo o sebi, če stvari preprosto preizkusimo.

 

Avtorsko zaščiteno delo. Kopiranje dovoljeno z navedbo vira. 
© Postaja za izboljšanje kakovosti življenja

 

 

Reference in nadaljnje branje

Williams, R. (05/03/2013). Do Self-Affirmations Work? Psychology Today. Dostopno na: A Revisithttps://www.psychologytoday.com/blog/wired-success/201305/do-self-affirmations-work-revisit

Gana, S. (04/04/2016). Why Complaining is Literally Killing You & Making You Sick. Collective Evolution. Dostopno na: http://www.collective-evolution.com/2016/04/04/why-complaining-is-literally-killing-you-making-you-sick-heres-how-to-stop/

 

Advertisements