Zakaj ljudje rečemo: »Ja«, ko v resnici mislimo: »Ne« ?

Kaj ljudi žene v to, da govorijo in počnejo eno, mislijo (in želijo) pa nekaj drugega? Tega si ne želijo narediti, a to kljub temu storijo. Odgovor se skriva v želji ugoditi drugim, izvor le-te pa se skriva v strahu pred zavrnitvijo in neodobravanjem. Gre za vzorce, ki jih človek (nevede) oblikuje v ranem otroštvu. Morda se v opisu prepoznate sami, morda pa katerega od znancev. Nič čudnega, saj je za Slovence, »priden in v delo usmerjen narod«, precej značilen.

Ljudje, ki drugim vedno ugodijo (čeprav si kdaj tega v resnici ne želijo), se želijo za vsako ceno obvarovati pred tem, da bi jih drugi ljudje ocenili negativno. Nekateri od t.i. »kimavcev« najraje sploh ne bi želeli pri nikomer vzbujati kakršnegakoli vtisa, zakaj, le-ta lahko med ljudmi sproži različne odzive in povode za pritožbe oziroma konfliktne situacije. Če si že česa želijo, bi njihovo željo še najbolje opredelili s tezo, da hrepenijo po tem, da bi v drugih ustvarili pozitiven vtis. Ne samo to, želijo si, da bi vtis o njih bil pozitiven za vse udeležene.

 

»Ne morem reči ne«

»Te lahko prosim, da bi…?«, »Lahko danes storiš še…?«, »Boš lahko, prosim, naredil še…?« Kakršnokoli že je vprašanje, je odgovor človeka, ki ne zmore postaviti meje in zavrniti prošnje, odgovor znan. Ljudje, ki ne zmorejo reči ne, se v tovrstnih situacijah znajdejo znova in znova, in ljudje so načeloma z njihovim delom zadovoljni. Prosilci običajno z njimi nimajo težav, saj ti ljudje vedno vse zmorejo, se nikoli ne pritožujejo in so vedno na razpolago za delo.

Svoje potrebe, prav tako pa tudi svojo družino in ljudi, ki jih imajo radi, postavljajo na zadnje mesto. Zakaj je temu tako? Paradoksalno in kontradiktorno, vendar se jedro tovrstnih vzorcev skriva v strahu pred odzivom drugih ljudi. Le-ta je neposredno povezan s strahom pred zavrnitvijo, ki izhaja iz otroštva. Zaradi nezmožnosti postavljanja meja, ki jih zmeraj sili v to, da drugim ugodijo v prošnjah, je to pogosto tudi prvi korak v izgorelost.

 

Kronično obremenjeni odnosi

Kdor verjame, da mora vedno in povsod ugoditi in reči: »Ja,« ima poleg stresa, ki ga povzroča organizacija vseh obveznosti, še eno težavo: njegovo življenje je prepredeno z napetostjo. Zakaj, nikoli ne ve, kje, kdo, kdaj in zakaj ga bo nekdo potreboval in kdaj bo zopet »moral« reči: »Ja.« In, ko se bo to zgodilo, pričakuje, da bodo svojci (ki ga želijo ob sebi) nezadovojni. Začaran krog napetosti je tako sklenjen. Takšna podrobna analiza odnosov nam daje vedeti, da je v teh odnosih prisotnega nekaj zelo nezdravega. Zakaj, ko si človek ne dovoli, da bi najprej začutil, nato pa tudi spregovoril o svojih željah in potrebah, temveč se namesto tega vedno osredotoča na okolico in na zahteve drugih ljudi, to odnose vodi v propad.

 

Če se v opisu morda kdo prepozna, si je dobro zapomniti:

  1. Postavite ljudem, ki vam naproti prihajajo s prošnjami in zahtevami (in sebi) jasne meje obremenitve – do koder zmorete ali želite.
  2. Zavedajte se, da zdravi odnosi vključujejo tudi dialog. Če se vam obeta prevelika obremenitev (t.j. naloženega več dela, kot ga zmorete), si dovolite sogovorniku reči, da dela ne zmorete opraviti.
  3. Izražanje prošenj in želja je ena najnaravnejših stvari, ki se v odnosih dogajajo – in prav tako tudi zavrnitve.
  4. Pri zavrnitvi lahko navedete tudi razlog, nikakor pa to ni nujno. Razloga ne navajajte kot opravičilo, ampak kot svojo odločitev, ki jo navedete samo enkrat: »Danes sem dogovorjen/-a…« »Žal danes ne morem, ker sem si dan načrtoval/-a drugače…« Če ste se tako odločili, imate do svoje odločitve vso pravico.

 

Pripravite se na drugačen odziv

Za to, da bi se primerno pripravili odziv, ki ga boste zaznali pri sogovorniku, ko boste zavrnili njegovo prošnjo, se jasno zavedajte, da bo vaš drugačen odziv najverjetneje (ne pa nujno), sprožil tudi pri sogovorniku drugačen odziv – vajen je, da je do sedaj vse potekalo tekoče in, da nikoli niste zavrnili prošnje ob dodatno naloženem delu. Mogoče je, da se bo upiral, v vas lahko celo vzbudi občutke krivde. Ker veste, da se to lahko zgodi (in, da je to povsem običajno), se lahko na to situacijo ustrezno pripravite.

Sčasoma boste opazili, da ljudje vaše zavrnitve sprejemajo in jih spoštujejo. Čeprav se morda sliši paradoksalno, pa drži tudi, da se bo tudi kakovost vaših odnosov z drugimi ljudmi izboljšala – z njimi se boste srečevali kot enakopravni sogovornik.

Vsak svoj »Ne«, ne glede na to, kako ga boste formulirali, dojemite kot svoj majhen osebni uspeh, ki naj vas vzpodbudi in vodi v to, da boste tudi naslednjič rekli: »Ja« – ne drugim, temveč sebi in svojim potrebam.

 

 

Avtorsko zaščiteno delo. Kopiranje dovoljeno z navedbo vira. 
© Postaja za izboljšanje kakovosti življenja

 

Advertisements