Kaj nas žene v to, da govorimo in počnemo eno, mislimo (in želimo) pa nekaj drugega? Nečesa si ne želimo narediti, a to kljub temu na prošnjo druge osebe ali pa, ker verjamemo, da je tako prav, to storimo. Odgovor se skriva v želji ugoditi drugim, izvor le-te pa se skriva v strahu pred zavrnitvijo in neodobravanjem. Gre za vzorce, ki jih človek (nevede) oblikuje v ranem otroštvu. Morda se v opisu prepoznate sami, morda pa katerega od znancev. Nič čudnega, saj je ta vzorec za Slovence, »priden in v delo usmerjen narod«, precej značilen.

 

Zakaj ljudje rečemo: »Ja«, ko v resnici mislimo: »Ne« ?

Ljudje, ki drugim vedno ugodijo (čeprav to v resnici ni v skladu z njihovimi lastnimi željami), se želijo za vsako ceno obvarovati pred tem, da bi jih drugi ljudje ocenili negativno. Nekateri od t.i. »kimavcev« najraje sploh ne bi želeli pri nikomer vzbujati kakršnegakoli vtisa, zakaj, le-ta lahko med ljudmi sproži različne odzive in povode za pritožbe oziroma konfliktne situacije. Če si česa želijo, bi njihovo željo še najbolje opredelili s tezo, da hrepenijo po tem, da bi v drugih ustvarili pozitiven vtis. Ne samo to: želijo si, da bi vtis o njih bil pozitiven za vse udeležene. Toda v življenju je tako, da vsaka odločitev terja davek. Če ne sledimo sebi, je ta davek izpolnjevanje svojih lastnih želja.

 

»Ne morem reči ne«

pexels-photo-842554.jpeg»Te lahko prosim, da bi…?«, »Lahko danes storiš še…?«, »Boš lahko naredil še…?« Kakršnokoli že je vprašanje, je odgovor človeka, ki ne zmore postaviti meje in zavrniti prošnje, odgovor znan. Ljudje, ki ne zmorejo reči ne, se v tovrstnih situacijah znajdejo znova in znova, in ljudje so načeloma z njihovim delom zadovoljni. Prosilci običajno z njimi nimajo težav, saj ti ljudje vedno vse zmorejo, se nikoli ne pritožujejo in so vedno na razpolago za delo.

Svoje potrebe, prav tako pa tudi svojo družino in ljudi, ki jih imajo radi, postavljajo na zadnje mesto. Zakaj je temu tako? Paradoksalno, vendar se jedro tovrstnih vzorcev skriva v strahu pred odzivom drugih ljudi. Le-ta je neposredno povezan s strahom pred zavrnitvijo, ki izhaja iz otroštva oziroma iz želje po temu, da bi ugodili drugim. Zaradi nezmožnosti postavljanja meja, ki jih zmeraj sili v to, da drugim ugodijo v prošnjah, so to tudi koraki v izgorelost.

 

Kronično obremenjeni odnosi

Kdor verjame, da mora vedno in povsod ugoditi ter reči: »Ja,« ima poleg stresa, ki ga povzroča organizacija vseh obveznosti, še eno težavo: njegovo življenje je prepredeno z napetostjo. Zakaj, nikoli ne ve, kje, kdo, kdaj in zakaj ga bo nekdo potreboval in kdaj bo zopet »moral« reči: »Ja.« In, ko se bo to zgodilo, pričakuje, da bodo svojci (ki ga želijo ob sebi) nezadovojni. Začaran krog napetosti je tako sklenjen. Takšna podrobna analiza odnosov nam daje vedeti, da je v teh odnosih prisotnega nekaj zelo nezdravega. Zakaj, ko si človek ne dovoli, da bi najprej začutil, nato pa tudi spregovoril o svojih željah in potrebah, temveč se namesto tega vedno osredotoča na okolico in na zahteve drugih ljudi, to vodi odnose v propad. Želja po ugajanju drugim prevzame človeka v tolikšni meri, da dogajanja ne doživlja kot problematičnega – četudi vodi v odtujevanje, četudi s tem vedenjem sam sebi povzroča mnogo stresa. Odločitev za izpolnjevanje svoje želje po priznanju pridnosti pretehta nad vsemi drugimi odločitvami na tehtnici odločitev, ki jih oseba sprejema.

Čeprav se sliši precej enostavno, je pot okrevanja, ki pogosto sledi šele po tem, ko se prizadeti soočijo s sindromom izgorelosti, dolga in težavna. Cilj le-tega je spoznavanje sebe, svojih želja, svojih zmožnosti in upoštevanje le-teh.

 

Če se prepoznate v opisu, pa si je dobro zapomniti:

  1. Postavite ljudem, ki vam naproti prihajajo s prošnjami in zahtevami (in sebi) jasne meje obremenitve – do koder zmorete ali želite opraviti. Če si boste dovolili izraziti svoje želje in omejitve, ne boste nič manj vredni.
  2. Zavedajte se, da zdravi odnosi vključujejo tudi dialog. Če se vam obeta prevelika obremenitev (t.j. naloženega več dela, kot ga zmorete), si dovolite sogovorniku reči, da dela ne zmorete opraviti.
  3. Izražanje prošenj in želja je ena najnaravnejših stvari, ki se v odnosih dogajajo – in prav tako tudi zavrnitve.
  4. Pri zavrnitvi lahko navedete tudi razlog, nikakor pa to ni nujno. Razloga ne navajajte kot opravičilo, ampak kot svojo odločitev, ki jo navedete samo enkrat: »Danes sem dogovorjen/-a…« »Žal danes ne morem, ker sem si dan načrtoval/-a drugače…« Če ste se tako odločili, imate do svoje odločitve vso pravico.

 

Pripravite se na drugačen odziv

Za to, da bi se primerno pripravili odziv, ki ga boste zaznali pri sogovorniku, ko boste zavrnili njegovo prošnjo, se jasno zavedajte, da bo vaš drugačen odziv najverjetneje (ne pa nujno), sprožil tudi pri sogovorniku drugačen odziv – vajen je, da je do sedaj vse potekalo tekoče in, da nikoli niste zavrnili prošnje ob dodatno naloženem delu. Mogoče je, da se bo upiral, v vas lahko celo vzbudi občutke krivde. Ker veste, da se to lahko zgodi (in, da je to povsem običajno), se lahko na to situacijo ustrezno pripravite.

pexels-photo-872957.jpegSčasoma boste opazili, da ljudje vaše zavrnitve sprejemajo in jih spoštujejo. Čeprav se morda sliši paradoksalno, pa drži tudi, da se bo tudi kakovost vaših odnosov z drugimi ljudmi izboljšala – z njimi se boste srečevali kot enakopravni sogovornik.

Vsak svoj »Ne«, ne glede na to, kako ga boste formulirali, dojemite kot svoj majhen osebni uspeh, ki naj vas vzpodbudi in vodi v to, da boste tudi naslednjič rekli: »Ja« – ne drugim, temveč sebi in svojim potrebam.

 

 

Avtorsko zaščiteno delo. Kopiranje dovoljeno z navedbo vira. 
© Postaja za izboljšanje kakovosti življenja

 

Advertisements